Tiskane izdaje
Davorina Savnika sem spoznal v sredini sedemdesetih let, ko sem kot srednješolec včasih obiskal sorodnico, ki je delala na Inštitutu Jozef Stefan. Tja je Savnik prihajal na tehnični posvet, včasih tudi s prošnjami, da mu v tamkajšnjih delavnicah pomagajo narediti kakšen sestavni del prototipov njegovih nastajajočih zamisli.
Večkrat je tudi svetoval pri nastajanju medicinskih pripomočkov, ki jih je razvijal IJS. Bil je že znan in izjemno uspešen oblikovalec, znal pa je tudi prisluhniti vprašanju mulca, ki si je takrat nekaj takega želel postati. Njegovi telefonski aparati ETA so bili na pisalni mizi vsake pisarne in tako edinstvena iztočnica za pogovor. Tadaj so bili še sivi in bolj okorni, kljub temu pa za tiste čase zelo moderni seveda tudi lepi.
Vzel si čas in mi razlagal postopke nastajanja izdelka, opozarjal je na pomembne prvine in na pasti, ki jih mora oblikovalec preseči, če želi narediti res dober izdelek. Nekoč mi je pokazal tudi skico pokrova nastajajočega telefona ETA 80. Glede izdelkov v nastajanju ni bil ravno zgovoren, zato si je bilo celoto kar nemogoče predstavljati. Skica je napovedovala, da gre za izjemno stvar.
Nekaj let za tem je izdelek prišel na trg. Vsi smo ga občudovali, bil je neznansko lep, za tiste čase pa tudi pošastno drag. To ni bil več le siv telefon, ampak prepoznaven prebivalec vsakega prostora z lastno osebnostjo. Postal je statusni simbol sodobnega človeka in nagrade zanj so se kar vrstile. V skoraj vsaki oblikovalski reviji, ki jo je bilo mogoče prejeti v tistem času, je bila objavljena njegova slika. Kmalu je postal del zbirk večine svetovnih muzejev. Ko pa se je leta 1984 zaključila olimpijada v Sarajevu, so organizatorji ugotovili, da so iz hotelskih sob izginili takorekoč vsi telefoni.
Ves svet si je želel imeti takšen telefon, zato so v mnogih državah izdelovali kopije, nekateri celo enake originalu. Tako je prišlo tudi do zloglasne razstave in nagrade Plagiarius, ki je prikazovala veličastno kolekcijo kopij telefona Davorina Savnika. Nastalo je več sto miljonov telefonskih aparatov po vsem svetu.
Izjemno redko se v eni osebi združi izjemen ustvarjalni talent in vrhunsko strokovno zanje, ki si ga je Savnik pridobil s študijem oblikovanja na Praški politehniki. Še redkeje takšna kombinacija osebnosti doseže popolno zaupanje velikega industrijskega kolektiva, ki mu je kot zunanjemu sodelavcu popoloma prepustil razvoj najpomembnejšega področja svojih izdelkov.
Ta okoliščina je bila zanesljivo ključna za uspešno razvojno pot kranjske Iskre in njeno gospodarsko rast v tistem času. Davorin Savnik je bil izvrsten oblikovalec in stanovski kolega, ki bo vedno predstavljal ponos slovenske oblikovalske stroke in hkrati simbol nekdanjega slovenskega gospodarskega uspeha. Društvo oblikovalcev Slovenije mu je za delo, ki je slovenskemu oblikovanju na stežaj odprlo vrata v svet, izjemno hvaležno.
