Tiskane izdaje
Oktobra 1984 je na ljubljanski filozofski fakulteti potekala javna tribuna Intelektualno delo in svoboda. Dogodek se je iztekel z nenavadno pobudo: udeleženci naj po kanalih delegatskega sistema sprožijo pobudo za ukinitev 133. člena kazenskega zakona SFRJ.
Člen 133 govori o sovražni propagandi. »Kdor ... s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let,« je bilo zapisano v zloglasnem členu.
Leta 1984 je kritična javnost že vedela, da je bil sredi sedemdesetih let zaradi »sovražne propagande« na dveletno zaporno kazen obsojen Viktor Blažič. Aretirali so ga leta 1976; hkrati so aretirali še sodnika Franca Miklavčiča, ki je bil prav tako obsojen po členu 133. Blažiča – do leta 1976 je kot redaktor delal v Delovi zunanji redakciji – so obsodili zaradi članka Ustvarjanje je svoboda, objavljenega v tržaški reviji Zaliv, ki jo je urejal Boris Pahor, ter dveh neobjavljenih člankov. Leta 1977 so ga po polovici prestane zaporne kazni pomilostili.
Viktor Blažič je na Delo prišel leta 1968, ko je postavil založniški oddelek. Opus knjig, ki jih je pripravil za objavo, je osupljiv. Natisnil je, denimo, spomine Hitlerjevega arhitekta in ministra za vojno industrijo Alberta Speera ter spomine najsposobnejšega slovenskega vohuna Vladimirja Vauhnika Nevidna fronta. Zaradi Vauhnikovih spominov, ki pripovedujejo o dejavnosti jugoslovanskega vojaškega atašeja v Berlinu in so najprej izšli v Argentini, je moral Blažič zapustiti perspektivni oddelek, ki ga je postavil na noge.
V drugi polovici osemdesetih let je bil Blažič eden najvidnejših civilnodružbenih aktivistov. Sodil je med ključne člane Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je bil ob procesu proti Janši, Borštnerju, Tasiču in Zavrlu ustanovljen v Ljubljani. Leta 1989 pa je bil skupaj s sotrpinom Francem Miklavčičem in Lojzetom Peterletom med ustanovitelji Slovenskega krščansko-socialnega gibanja, politične organizacije, ki velja za predhodnico Slovenskih krščanskih demokratov.
Blažič je bil tesen sopotnik in somišljenik krščanskega socialista in oporečnika Edvarda Kocbeka. Da je sodil v krog njegovih zaupnikov, pove tudi podatek, da mu je Kocbek pred objavo znamenitega intervjuja, ki ga je za objavo v tržaški reviji Zaliv opravil Boris Pahor in v katerem je Kocbek razkril povojne poboje, zapis dal v branje. Hkrati je Kocbek med zadnjo redakcijo intervjuja upošteval Blažičeve sugestije.
Tit Doberšek, nekdanji odgovorni in glavni urednik Dela, je ob spremembi režima želel objaviti komentar, s katerim bi se za prestano gorje opravičil tudi Viktorju Blažiču. Vendar za to gesto ni dobil podpore uredniškega kolegija. Po pomilostitvi Blažič namreč ni več dobil službe na Delu.
133. člen, po katerem je bil Blažič obsojen, je v drugi polovici osemdesetih postal simbol zatiranja svobode govora. Člen je nehal veljati prav zaradi prizadevanja gibanja, ki mu je pripadal Viktor Blažič.
