Tiskane izdaje
»Moje glavno slikarsko delo je bilo marionetno gledališče in moje slikarske razstave so bile marionetne predstave.«, je ključna izjava slikarja, fotografa, enega pionirjev slovenske barvne fotografije in gledališke scenografije ter »očeta« slovenskega lutkovnega gledališča Milana Klemenčiča (1875–1957).
O začetniku ter utemeljitelju lutkovne umetnosti in omike na Slovenskem, ki ga je mednarodna organizacija lutkarjev (Unima) leta 1958 posmrtno imenovala za svojega častnega člana, je pred dnevi izšla izčrpna ter bogato ilustrirana in dokumentirana dvojezična monografija Matjaža Lobode Milan Klemenčič – Iskalec lepote in pravljičnih svetov / A seeker of beauty and fairytale worlds.
Trojno podobo umetnika – slikarja, lutkarja in fotografa – poleg avtorja in urednika izdaje Matjaža Lobode dopolnjuje s prispevkom o Klemenčičevem slikarskem in fotografskem opusu Irene Mislej. Soizdajatelja privlačne knjige (grafično jo je oblikovala Barbara Bogataj Kokalj) sta Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL) in Slovenski gledališki muzej (SGM).
Dedič realizma in napreden fotograf
Kot piše dramaturg, režiser in raziskovalec Klemenčičeve lutkovne zapuščine Matjaž Loboda, je Milan Klemenčič (doma je bil iz Solkana) v dijaških letih v Gorici prvič »zašel« v lutkovno gledališče znamenitega italijanskega lutkarja Reccardinija, kjer se je v njem »vnela prva iskra ljubezni do malih pravljičnih junakov«.
Po prezgodaj pokojnem očetu je podedoval nadarjenost in veselje do slikarske palete, zaradi česar si je izbral študij na slikarski akademiji v Benetkah, ki ga je nadaljeval na akademiji Brera v Milanu ter od leta 1893 še v Münchnu, kjer je obiskoval tudi gledališki tečaj pri Karlu Lautenschlägerju.
Po končanem študiju, enoletnem vojaškem roku in krajšem potovanju po Egiptu in Bližnjem vzhodu se je vrnil v domači kraj, se zaposlil kot sodnijski uradnik in leta 1899 poročil s Solkanko Pepco Lorencuti. Ko je leta 1903 prevzel vodenje zemljiške knjige v Ajdovščini, se je z družino preselil v Šturje, kjer se je posvetil slikanju lokalne krajine in portretov.
Slikarske plodove svojih »najbolj umirjenih in slikarsko najustvarjalnejših let« je Klemenčič predstavil na prvi slovenski umetniški razstavi v Trstu (1907) ter na prvi umetniški razstavi v paviljonu Riharda Jakopiča v Ljubljani (1909).
Umetnostna zgodovinarka Irene Mislej opredeljuje Klemenčičevo slikarstvo kot »kakovostno nadaljevanje realizma (zasidranega v tradiciji 19. stoletja)«, na področju fotografije pa ga šteje med »najizvirnejše in najnaprednejše ustvarjalce« (saj je bil dobro seznanjen z aktualnimi tehničnimi novostmi v fotografiji in zaradi tega tudi avtor prvih barvnih posnetkov v slovenski fotografiji).
Malo marionetno gledališče
Münchenske lutkovne uprizoritve Josefa Leonharda Schmida ter Marionetnega gledališča münchenskih umetnikov pod vodstvom Paula Branna so navdušile in navdihnile Klemenčiča do te mere, da se je odločil tudi sam posvetiti tej »mali« umetnosti.
Zbral je ustrezno literaturo, prevedel lutkovna besedila, zasnoval in izdelal lutkovni oder, sceno in lutke ter 22. decembra 1910 v domači dnevni sobi v Šturjah prvič dvignil zastor »družinskega« Malega marionetnega gledališča (MMG).
Prva premiera Mrtveca v rdečem plašču Antonia Reccardinija, ki je bila na ogled skozi odprtino 40 x 23 cm, v kateri so se v trepetajoči svetlobi majhnih petrolejk in ob glasbi z gramofona gibale desetcentimetrske lutke, pomeni rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča.
Poleg žene Pepce sta pri nadaljnjih predstavah (Začarani princ, Kralj Lavrin, Kraljevič Nagelj in kraljična Lilijana, Gašperček slikar in Trojčki iz Damaska) sodelovala še sinova Milovan in Savo ter bodoči slikar Veno Pilon, ki mu je bil Klemenčič slikarski mentor.
MMG je Klemenčič pojmoval kot poskusni model za ustanovitev »vzornega marionetnega gledališča«, namenjenega vsej slovenski javnosti. Toda zamisli in pozive za njegovo ustanovitev je v četrti sezoni MMG brutalno prekinil začetek 1. svetovne vojne, v katero so med prvimi kot rezervnega oficirja v Gradec poklicali Klemenčiča. Tja so za njim pripeljali MMG, da je leta 1917 za družine stanovskih kolegov v nemščini uprizoril Skrivnostno zrcalo in Čarobne gosli.
Slovensko marionetno gledališče
Pred posledicami soške fronte se je Klemenčičeva družina že leta 1915 umaknila iz Šturij v Domžale, kamor se je po vojni vrnil tudi oče Milan. Za ponovno lutkovno ustvarjanje ga je tam nagovoril pisatelj in publicist dr. Ivan Lah, ki je leta 1919 dosegel, da je Slovenski gledališki konzorcij Milana Klemenčiča imenoval za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča (SMG), prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Otvoritvena premiera SMG je bila 20. januarja 1920 v dvorani ljubljanskega Mestnega doma, kjer so si Poccijeve Čarobne gosli med drugimi ogledali tudi Oton Župančič, Fran Milčinski, France Bevk, Ivo Šorli, Miran Jarc, Ivan Vavpotič, Hinko Smrekar, Rihard Jakopič, Maksim Gaspari, Sašo Šantl, Veno Pilon idr. Že druga premiera je bila domača noviteta, Sneguljčica Ivana Laha.
Na osnovi splošnega navdušenja nad novim gledališčem je Slovenski gledališki konzorcij Klemenčiča imenoval za šefa opreme Drame in Opere SNG, tako da je v tem času zasnoval tudi nekaj scenografij in kostumografij za obe gledališči, a zaradi nenehnega sklepanja kompromisov v tej vlogi ni dolgo zdržal.
Vrnil se je k lutkam in SMG, kjer pa so postajale finančne, organizacijske in prostorske težave vse hujše. Vrhunec tretje sezone je pomenila Klemenčičeva priredba Doktorja Fausta, v četrti sezoni pa je SMG po petnajstih premierah in sto petih odigranih predstavah zaprlo vrata. Oder in lutke je odkupilo žensko telesnokulturno društvo Atena.
Miniaturne lutke
Po dobrem desetletju premora je na prigovarjanje hčerke Mojce oče Milan ponovno domače stanovanje spremenil v lutkovni atelje in dvorano za povabljene. Ustanovil je družinsko gledališče Miniaturne lutke (ML), v katerem so soustvarjalci delali »za božji lon«. 26. aprila 1936 so z 10 do 12 cm lutkami premierno uprizorili Poccijev Sovji grad.
Vrhunec tega obdobja pa je umetnik dosegel z Doktorjem Faustom (premiera 24. februarja 1938), o katerem je dr. Niko Kuret zapisal, da »je kot brušen dragulj, ki ga more občudovati le ozek krog … in ki se z njim postavlja Ljubljana v vrsto ostalih velikih kulturnih mest in vzdrži vsako primero«.
Nov Klemenčičev ustvarjalni vzpon je prekinila 2. svetovna vojna, po kateri pa so leta 1949 na pobudo Akademije za igralsko umetnost (AIU) obe predstavi ML ponovno oživili. Milanu Klemenčiču je predsedstvo vlade po slavnostni predstavi za povabljene podelilo enkratno denarno nagrado in priznanje za lutkarsko ustvarjanje (izročil jo je rektor AIU Filip Kumbatovič Kalan), prezidij ljudske skupščine pa mu je dodelil kot narodno priznanje dosmrtno mesečno denarno podporo.
Junija 1950 je Milan Klemenčič svojo dejavno vlogo pri uprizoritvah ML prepustil mlajšim naslednikom, s premiero Čarobnih gosli v režiji Jožeta Pengova na odru tedanjega Mestnega lutkovnega gledališča pa se je 9. decembra 1951 kot scenograf ter snovalec lutk in kostumov zadnjič podpisal pod katero od lutkovnih uprizoritev.
