Tiskane izdaje
Železarstvo ima na Ravnah, nekdanjem Guštanju, večstoletno tradicijo in prav z njim so v zadnjem poldrugem stoletju zrasle v moderno in vsestransko razvito mesto. Tudi to vpliva na zavedanje tako odločujočih kot »vsakdanjih« ljudi o pomenu varovanja in ohranjanja tehniške kulturne dediščine.
Na Ravnah so se leta 1953 med prvimi v Sloveniji zavedeli vrednosti tehniške dediščine in so s prestavitvijo vodnega kolesa (repača) z Mute na prosto v bližino ravenskega gradu postavili temelje Delavskega muzeja, današnje ravenske enote Koroškega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec. Pred desetimi leti je dedič železarne Metal Ravne občini za muzejske namene predal tri objekte znotraj železarne, in sicer: štauharijo ali krčilno kovačnico, zgrajeno leta 1915, perzonal, večstanovanjsko hišo iz leta 1875, in pritlično stavbo nekdanjega laboratorija.
Muzealci pod vodstvom Karle Odar so takoj imeli načrte, kako bo v štauhariji, kjer je potekala proizvodnja, prikazano pridobivanje in predelava železa in jekla, laboratorij bo namenjen restavratorski delavnici in odprtim depojem, v stanovanjskem bloku bo predstavljeno življenje železarjem, muzejski del železarne pa se bo naravno odpiral proti mestu.
Pred dobrim mesecem dni se je del načrtov uresničil, ko so v štauhariji za javnost odprli stalno razstavo Mati fabrika - Železarna Ravne. Morda se bo komu zdelo vnašanje »matere« v naslov razstave o neki industrijski panogi preveč cankarjansko, a kdor vsaj nekoliko pozna pomen, ki ga je imela železarna ne le za razvoj Raven, marveč tudi za številne kraje Mežiške, Dravske in Mislinjske doline, bo čustveno obarvanost prav gotovo odobraval.
Če je upravniku muzeja zmanjkalo papirja ali filmov (bil je odličen fotograf), je šel v železarno in se vrnil polnih rok, če so odbojkarji Fužinarja igrali že s preveč razbito žogo, so storili isto; likovniki so dobili svojo Forma vivo, plavalci med prvimi v državi zimski plavalni bazen, v katerem je med šolsko uro plavanja splaval tudi marsikateri dijak; stanovanjskih problemov skoraj ni bilo, saj so zaposleni dobivali delavska stanovanja ali ugodne kredite; tudi z dopusti je šlo, saj je železarna imela več počitniških domov na različnih lokacijah, regres pa so dobivali celo otroci.
Če o tem, kaj je za Koroško pomenila ustanovitev gimnazije, ki brez železarne prav tako ne bi mogla delovati tako, kot je, ne govorimo. Leta 1986 je bilo zaposlenih skoraj 7.000 ljudi, izdelali so največ jekla v zgodovini železarne - 237.000 ton in bili vodilna jeklarna v Jugoslaviji.
O vsem tem in še marsičem govori vsem generacijam obiskovalcev razstava Mati fabrika - Železarna Ravne avtorice Karle Odar.
