Tiskane izdaje
Oliver Frljić ima teater v krvi; o tem ni dvoma in to se izkaže tudi v njegovih manj odmevnih ali posrečenih uprizoritvah. Njegov režijski postopek sega v več smeri: najprej prevod »vsega« v gledališko formo, še posebej prvotno negledaliških (bolje: nedramskih) predlog ali gradiv, neke vrste univerzalno gledališko utelešenje (stvarjenje?) in pa – kar je enako pomembno – podelitev gibanja, ritma, včasih predvsem hitrosti.
Druga frljićevska gesta je postavitev uprizoritvenega telesa v metagledališki okvir oz. kontekst; ta je s prvo v dinamičnem odnosu, obe se borita za prevlado in rezultat je običajno produktiven: če je vse mogoče prevesti v teater, je tudi teater lahko nosilec vsega, torej sveta, ki mu dvojno kodiranje ne jemlje učinka, temveč mu ga ravno daje. Tretja značilnost je zmes političnega angažmaja in osebne (najsi bo zasebne ali biografske v širšem smislu) vpletenosti v uprizoritveno strukturo.
Frljić v gledališču misli tako aktualno politiko (in to včasih presenetljivo poznavalsko) kot globalno družbeno ureditev, in misli jo na način upora, celo revolucije (tako spominov nanjo kot dejanske ali šele možne); poglavitni vir pa najde v lastnem odzivnem aparatu, v svojem režijskem telesu, ki ga neusmiljeno preiskuje, vivisecira, izpostavlja – in v povračilo terja tudi ustrezen odziv tako sodelavcev, zlasti igralcev, kot gledalcev.
Frljićevo gledališče je vroče, divje, hitro gledališče, ki – zlasti, kadar si za svoje delovanje vzame dovolj časa in izvirno izhodiščno idejo tudi dovolj temeljito premisli in strukturira – pomeni veliko več kot zgolj provokacijo, na kar ga pogosto reducira tako sprotna gledališka kritika kot publika.
Božič pri Ivanovih ruskega absurdista Aleksandra Ivanoviča Vvedenskega je v Frljićevem opusu nekje »vmes«: kljub zastranitvam v metagledališko in tudi (aktualno)politično stran dosledno vztraja pri uprizarjanju absurdističnega poetičnega besedila, ki ponuja tako možnost parodične distance kot tudi neke »zaumne« ali »psihoanalitske« identifikacije.
Uprizoritev je kot parodija več kot zabavna, za kar poskrbi natančna in domiselna, domala muzikalna orkestracija desetčlanskega zbora igralk, ki ji dvoumni kontrapunkt (po eni strani vodja, po drugi ključni antagonist) predstavlja enajsta, Silva Čušin kot (pretežno) varuška. In ravno vzpostavitev »enajste ženske«, nasilne, celo morilske, hkrati pa globoko prizadete varuške, ki parira kolektivnemu »junaku« ženskega zbora, odpira uprizoritev v globlje plasti, v primarno, otroško (ne otročjo) grozo, ki se izčisti iz množice repetitivnih nanosov kot elementarno nelagodje – kot kriterij resničnosti, ki ga gledalci ne moremo zlahka potlačiti in ki v ne- ali nadrealistično formo nenehno penetrira (kot) tisto grozljivo, ki tiči v temeljih teatra (in življenja) samega.
Predstava tako daje vtis visoko organiziranega in hkratnega pretoka mnoštva različnosti; zdaj gledamo zbor, zdaj soliste, pa dramo in opero, koreografijo in mizansceno, parodijo in sentiment, laž in idilo, pop in avantgardo, rojstvo in smrt, spolnost in igro, otroštvo in starost, moškost in ženskost, teater in pripoved, dialog in didaskalijo – skratka vse v enem in eno v vsem, notranje razgibano in kot celota vselej postavljeno najsi bo v dvogovor ali spor, ki igri zagotavlja dramatičnost in jo neusmiljeno poganja naprej.
Frljić (sam tudi scenograf in avtor glasbenega izbora, v opazno pomoč pa sta mu dramaturginja Eva Kraševec in lektorica Tatjana Stanič) potemtakem uprizori Vvedenskega, ki je sam po sebi v resnici »neuprizorljiv«, hkrati pa totalno odprt v različne (meta)uprizoritvene smeri, kot žanrski miks, kabarejsko parodijo in lingvistično-ludistično točko s temeljitim uvidom v kontekst oz. ozadje: tako življenja kot takega kakor gledališča kot »opija za ljudstvo« (grafit na zadnji steni prizorišča).
V obeh pogledih ima za seboj idealno usklajeno ekipo igralk, ki so tako rekoč popolne najprej kot ženski liki kar tako, pa seveda kot plesalke, pevke, igralke ali animatorke novoletnih rekvizitov, končno pa kot zastopnice tistega (usklajenega) mnoštva različnosti, ki pa pod svojo površino skriva neizrekljivo, a grozečo enost … skratka tisto, zaradi česar ima teater sploh smisel.
