Veliki nagradi slikarskemu hrepenenju in človeku besede

Metka Krašovec prejme nagrado za veličasten slikarski opus, Aleš Berger za prevajalstvo, založništvo, kritiko in pisateljevanje.

tor, 17.01.2017, 16:00

Iz utemeljitev nagrad:

Opus Metke Krašovec

Metka Krašovec je svoje življenje posvetila likovnemu ustvarjanju. Od leta 1964 nepretrgoma ustvarja in je avtorica veličastnega in prepoznavnega slikarskega opusa, ki je hkrati z njenim grafičnim in risarskim opusom nepogrešljiva sestavina mozaika slovenske likovne umetnosti.

Je neusahljivo ustvarjalna umetnica, najpomembnejša slovenska sodobna umetnica, ki ji je slovenska likovna kritika namenila zgodovinsko mesto takoj za Ivano Kobilco. Je tudi ena redkih slovenskih likovnih umetnikov, ki je z besedilom, ki ima naslov Ogledalo, čas, našemu prostoru dala eno redkih, čudovitih besedil umetniške samorefleksije.

(Odlomek iz obrazložitve Brede Škrjanec.)

Opus Aleša Bergerja

Aleš Berger je s svojo raznovrstno jezikovno dejavnostjo in s celostnim pogledom na jezik neprecenljivo obogatil slovenski umetnostni in kulturni prostor. Njegov prevajalski opus je impozantno avtorsko delo.

Prevajalsko umetnost, ki se še zdaj včasih otepa bremena anonimnosti, je povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentičen jezikovni umetnik. Slovenskim bralcem je ponudil premišljene, briljantno izbrušene in duhovite prevode cele vrste ključnih avtorjev univerzalne književnosti.

(Odlomek iz obrazložitve Primoža Viteza.)

Aleš Berger (1946) je svojo poklicno in življenjsko pot posvetil knjigi, in to na različnih področjih. Nepogrešljiv ustvarjalec je bil v založništvu in kritiki, še vedno je aktiven v prevajalstvu in pisateljevanju.

Študiral je primerjalno književnost in francoščino in najprej delal kot novinar v kulturni redakciji Radia Ljubljana. Potem je bil trideset let zaposlen kot urednik pri Mladinski knjigi, urejal je najuglednejše zbirke te založbe. Za zbirko Kondor je izbral okoli 150 naslovov, ponovno je postavil na noge zbirko Lirika in zanjo izbral okoli 100 naslovov, zasnoval je dvojezično zbirko Nova lirika in zanjo izbral 12 naslovov, zasnoval je zbirko Veliki večni roman, v kateri so ponatisnili klasike svetovne literature, urejal je zbirko Roman, v kateri so izhajala dela sodobnih avtorjev ...

»Kot urednik pri Mladinski knjigi je močno povzdignil in utrdil programski profil in ugled založbe na področju izvirnega in prevodnega leposlovja,« so zapisali v obrazložitev neke druge nagrade zanj, Schwentnerjeve, ki jo podeljujejo za življenjsko delo na področju založništva.

Nespregledljiv je Bergerjev prevodni opus iz klasične in moderne francoske literature, ki zajema poezijo, prozo, dramatiko in esejistiko. Kot je pred časom za naš časopis zapisala prevajalka Majda Stanovnik, je Berger »prevajalec z izrazitimi in hkrati nalezljivimi afinitetami, naj gre za izzivalne francoske nadrealiste, zlasti Bretona, za tesnobnega Becketta, prijaznega Préverta ali humornega Queneauja, za poezijo Apollinaira in Claudela, za verze in prozo Musseta, Lautréaumonta, Maupassanta in Molièra.

Njegovi prevodi so bistveno prispevali k močni slovenski odmevnosti argentinskega mojstra Borgesa, pa tudi Goscinnyjevih priljubljenih stripov o Asterixu.« Prizadeva si tudi za okrepitev nove generacije mladih prevajalcev francoske književnosti.

Avtorska literarna dela je začel izdajati šele v zrelem življenjskem obdobju, a zelo uspešno. Omenimo zbirko esejističnih zapisov Krokiji in beležke (1998), zbirko kratkih zgodb Zagatne zgodbe (2004), avtobiografske zapiske Omara v kleti (2011), lani je izšla njegova esejistično-spominjska knjiga Povzetki. Napisal je tudi dramo Zmenki, ki so jo leta 2006 krstno uprizorili v ljubljanski Drami. Za otroke je napisal dramo Noji nad Triglavom (2006) in zbirko pesmi Nono z Bleda (2010).

Gledališke kritike je vrsto let objavljal na Radiu Slovenija, v Naših razgledih, časniku Delo in še kje. Zbral jih je v knjigah Ogledi in pogledi (1984) in Novi ogledi in pogledi (1997).

Prešernova nagrada je krona na kupu uglednih priznanj, ki jih je Berger že dobil. Dobil je že nagrado Prešernovega sklada, Sovretovo nagrado, Rožančevo nagrado, Župančičevo nagrado, red častnika umetnosti in leposlovja Francoske republike in že prej omenjeno Schwentnerjevo nagrado.

Nagrada slikarskemu hrepenenju po lepoti

 

Metka Krašovec: Čakajoč pomlad v Tompikns parku, 2000, akril na platnu.


Končno velika Prešernova nagrada umetnici z osrednjih področij likovne umetnosti, lahko zapišemo ob nagradi Metki Krašovec (1941). Četudi sega podeljevanje Prešernovih nagrad okroglih sedem desetletij v preteklost, bo Krašovčeva po generacijah slikark in kipark od Ivane Kobilce dalje šele prva prejemnica velike nagrade za življenjsko delo s tistih avtonomnih področij likovnega izraza, ki niso, denimo, že v osnovi vezana na literaturo, besedo.

Doslej sta veliko nagrado prejeli Meta Hočevar, režiserka, a tudi scenografka in kostumografka, ki jo je leta 1998 dosegla za gledališki opus, leta 2013 pa ilustratorka Marlenka Stupica.

Metka Krašovec tradicionalno velja za izjemen talent slovenskega slikarstva, ob tem njeno ustvarjanje sega še na področja risbe, grafike, ilustracije in grafične opreme. Po slikarski diplomi leta 1964 na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je opravila specialki pri Gabrijelu Stupici in Riku Debenjaku, izpopolnjevala pa se je še na Royal College v Londonu in v ZDA.

V zgodnjih delih, času tedanje nove figuralike, imenovane tudi ekspresivna figuralika, kar je bil tukajšnji odmev vzporednih mednarodnih tokov – denimo pop arta –, je upodabljala arhitekturo in interierje s prežarjeno rdečo barvo in notranjo, metafizično svetlobo, kasneje je med prevlado estetike nove podobe slikala izvirno, osebno simboliko z ekspresivnejšimi formami, značilen preobrat pa je v njenem delu nastopil po letu 1986, ko se je usmerila v monumentalno, klasicistično pojmovane prividne prizore, običajno z ženskimi figurami, krajinami cipres in pogostim elementom vode ali odsevov na njeni površini.

S temi elementi je vzpostavila vtis metafizične resničnosti in hrepenenja po absolutni lepoti. Študioznim slikam, rezultatu dolgotrajnega ustvarjanja, umaknjenega v izolacijo, je v različnih fazah kariere postavljala protipol, serije figuralnih risbe kot odraz hipnosti, podzavesti, umika nadzora. Obsežen pregled opusa so ji v sezoni 2012 postavili v Moderni galeriji.

Metka Krašovec je na ljubljansko akademijo vstopila tudi kot ena prvih profesoric, pravzaprav kot prva s pravim stažem profesorice slikarstva, mentorice akademijskih razredov, iz katerih so izšli številni slikarski talenti, kot ena prvih žensk je prodrla v stalno zbirko Moderne galerije – še do razmeroma nedavno je bilo v njej zastopanih umetnic le za prste ene roke –, predlani pa je postala tudi izredna članica razreda za umetnosti SAZU.

Naj zveni še tako nemogoče, a je v dolgi zgodovini te monolitno moške ustanove pred njo nekoč v 70. letih minulega stoletja imela enak status le danes manj znana slikarka Anica Zupanec-Sodnik.

Nazadnje je 27. decembra, natančno ob drugi obletnici smrti svojega moža Tomaža Šalamuna, javnosti v uporabo zaupala njegovo domačo knjižnico, s čimer je v prostorih Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti v Ljubljani lahko zaživel Center za poezijo Tomaža Šalamuna s knjigami poezije, literarne teorije in leposlovja iz akademikove domače knjižnice.

V njej je veliko izvirnih knjig uglednih tujih avtorjev s posvetili, vse Šalamunove avtorske knjige in prevodi njegove poezije v dvajset tujih jezikov ter revije, v katerih so objavljene njegove pesmi. Slikarka pripravlja tudi izbor njegovih pesmi z naslovom Šepetanje, preplet njegovih pesmi in njenih risb.

Prijavi sovražni govor