Charles Simic: Wittgenstein in špageti s školjkami

Eden osrednjih in najbolj prevajanih sodobnih ameriških pesnikov, gost EPK, o zgodovini, politiki, gurmanstvu in pesnikovanju.

pon, 18.06.2012, 12:00
Charles Simic

Pesnik, prevajalec, esejist in urednik Charles Simic je bil rojen leta 1938 v Beogradu, po vojni je emigriral v ZDA, kot se pošali, je imel za turistična vodnika Stalina in Hitlerja. Šele kot najstnik se je naučil angleščine, ki jo je kmalu začel uporabljati tudi v poeziji. Ne nazadnje tudi zato, ker je bilo to lažje od proznega pisanja, za ameriško poezijo tistega časa pa je bilo tudi značilno ignoriranje razlik poetičnega in proznega jezika in celo literarnega in pogovornega jezika. Ob delu je diplomiral na newyorški univerzi, od leta 1973 je bil profesor na univerzi New Hampshire.

Njegova prva zbirka iz leta 1959 je bila What the Grass Says, nato je izdal še sedemindvajset pesniških zbirk, šest knjig esejev in avtobiografijo. V angleščino je prevedel dela številnih srbskih, makedonskih, hrvaških in slovenskih pesnikov, med drugimi Vaska Pope, Ivana Lalića, Aleksandra Ristovića in Tomaža Šalamuna.

Je dobitnik številnih priznanj, med drugim Pulitzerjeve in Griffinove nagrade ter nagrade Wallace Stevens. Simičevo delo je težko kategorizirati, nekatere pesmi imajo elemente nadrealnega in mističnega, spet druge registrirajo bežne, naključne vtise, neredko pa so povsem realistični zapisi temnih razpoloženj, obupa in nasilja. Velja za enega osrednjih in najvbolj prevajanih sodobnih ameriških pesnikov.

Charles Simic: Norci vladajo svetu

Pazi, vrti se kot kolo
in obtiči v blatu.

Tovornjak je poln zakletkanih piščancev,
ki čivkajo o svoji usodi.

Šofer je odšel po pomoč
v beznico z živo glasbo.

Mirte, Phyllis, ali kakorkoli vaju že kličejo, dekleti!
Zaspita, dokler še lahko.

Prevedel Božidar Novak

Besede se ljubijo na listu kot muhe v poletni vročini in pesnik ni nič drugega kot očaran gledalec. Ameriški pesnik s srbskimi koreninami Charles Simic je takšen opazovalec že vse življenje, ob poeziji pa nadvse rad opazuje tudi jazz, slike, kipe in filme. In hrano. No, te zgolj ne opazuje, če ne bi bil pesnik, bi najverjetneje odprl restavracijo.

Nazadnje ste bili v Mariboru leta 1948 in sicer v precej nenavadnih okoliščinah, saj ste bili pri desetih letih tukaj v zaporu.

Oče je po vojni prebegnil v Italijo in moja mama se mu je z menoj in mojim triletnim bratom poskušala pridružiti. V Mariboru smo poiskali zvezo, se dva dni in dve noči prebijali do avstrijske Koroške, tam pa nas je zajela britanska patrulja in nas izročila jugoslovanskim graničarjem. Nekaj tednov so nas selili iz zapora v zapor, nazadnje pa so nas nahrulili češ, hočete beli kruh, pa še črnega niste vredni, dobili smo nekaj klofut, nato pa so nas izpustili. Očitno so ugotovili, da smo majhne ribe.

Vaša babica se je pred vojno ob poslušanju Hitlerja, Mussolinija in Stalina po radiu vprašala, če je svet povsem znorel. Morda pa ni, morda je to naravno stanje, ki traja že pet tisoč let in bo verjetno podobno še nadaljnjih pet tisoč?

Verjetno imate prav. Vsake toliko časa se v človeštvu vzbudijo veliki upi, da prihaja do temeljnih sprememb, ko bo zavladala nova era popolne harmonije, zadnji takšen prelom je predstavljal padec berlinskega zidu, vendar vedno pride so razočaranj. Ta razočaranja so v sedanji krizi potencirana do skrajnih meja, kar se tiče Evrope, je bilo pravzaprav že na začetku jasno, da države s tako različnim političnim, kulturnim in predvsem gospodarskim ustrojem ne morejo tvoriti pristne skupnosti. Res pa nisem pričakoval, da se bo to zgodilo tako hitro.

Morda so apokaliptične napovedi pretirane, sedaj nimamo velikih ideologij, v imenu katerih bi lahko prišlo, tako kot v preteklosti, do radikalnih prevratov?

Težko je napovedati razvoj dogodkov, svet nas bo še naprej presenečal, zgodi se lahko marsikaj in to ne samo v Evropi, temveč tudi v ZDA. Amerika še nikoli v zgodovini ni bila tako polarizirana, nimamo ideoloških, imamo pa religiozne tenzije, ki postajajo vse bolj očitne.

V primeru ZDA si težko predstavljamo drastične spremembe, od državljanske vojne se tam ni dogajalo nič pretresljivega.

Od nekdaj v ZDA obstajajo nasprotja, bodisi na politični, družbeni ali sociološki ravni, vendar so se napetosti prej ali slej umirile. Sedaj ni tako, položaj je izredno napet, posamezni politiki poskušajo te napetosti še stopnjevati, nepojmljivo se zdi, da nekateri republikanci javno izjavljajo, da je bila največja napaka, da so leta 1919 ženske dobile volilno pravico. Sedaj imamo položaj, ki si ga še pred nekaj leti sploh ne bi mogli zamisliti.

V ZDA živite že oseminpetdeset let, vendar so bili očitno vtisi otroških in mladostnih let v Beogradu tako močni, da imate za razliko od Američanov izjemno afiniteto do zgodovine. Kot je zapisal Tomaž Šalamun, lahko v vaših pesmih okusimo in vonjamo zgodovino.

Res je. Druga svetovna vojna in povojni čas v Beogradu sta pustila neizbrisen spomin. Tega se dolgo sploh nisem zavedal, zdelo se je, da so ZDA na drugem planetu, fascinirale so me druge stvari, dokler nisem začel intenzivno prebirati knjige o drugi svetovni vojni, New York je bil poln emigrantov, ki so posedali po kavarnah in debatirali zgolj o vojni in nenadoma sem se zavedel, da sem bil sam del tega dogajanja. Spomnile pa so me tudi konkretne stvari, vojna je očitno stalnica človeške zgodovine, saj sem bil sam rekrutiran v vojsko, ki naj bi jo poslali v Vietnam, vendar sem se na koncu izmazal s služenjem v Franciji, moj brat je sodeloval v vietnamski vojni, moj sin pa v začetku devetdesetih let v zalivski.

Vaša poezija in tudi vaš življenjski slog dajeta prednost življenjskim detajlom, registraciji naključnega in tudi užitkom – kot ste zapisali, vse velike teme nimajo pomena, če jih ne dopolnimo s kulinariko, ljubeznijo in spolnostjo.

Vedno sem bil in sem še aktiven na družbenem področju, rad podajam svoje mnenje o najrazličnejših temah, res pa je danes težko verjeti v velike zgodbe, še stranki, ki sem jo volil vse življenje, torej demokratom, ne zaupam več povsem, čeprav je imel Barack Obama nekaj sijajnih trenutkov v svojem predsedovanju. V ZDA je težko prodreti s kompleksnejšimi tezami, javno mnenje preferira črno-bele interpretacije, pravzaprav je pojmovanje Američanov o sistemu povsem enostavno – če ti omogoča, da živiš dobro, funkcionira, če ne, ne deluje. Nikakor pa nisem dvignil rok, ZDA so mi veliko dale in nikakor mi ni vseeno, kaj se bo dogajalo v prihodnosti, prav tako se mi zdi že neokusno, kako danes vsi kritizirajo Ameriko.

Ampak kombinacija različnih aspektov življenja je za vas zelo pomembna, kot pravite, denimo k Wittgensteinu najbolje sodijo špageti s školjkami in baziliko.

To drži, mislim, da gre za odlično kombinacijo. Sicer pa je bil gurman marsikdo, za katerega si tega ne bi mislili, denimo Schopenhauer. Znan je moj stavek, da ljudem, ki me sprašujejo, kako najti srečo v življenju, svetujem, naj se naučijo kuhati. Sam zelo rad jem, še zlasti na potovanjih jem sam in takrat vedno berem. In me prav nič ne moti, če slišim pripombe, češ kako domišljavo in napihnjeno, če ob mineštri prebiram Nietscheja in si ob tem delam zapiske.

Iz Chicaga ste se preselili v New York; je bilo to zaradi bolj impulzivne literarne scene ali tudi zaradi kozmopolitizma in velikega števila priseljencev?

Z emigranti sem se družil karseda malo, večinoma so vsi bentili nad Ameriko. Bili so polni samih sebe, Američani po njihovem mnenju ne znajo jesti, ne znajo piti, neredko so me spraševali kaj berem, in ko sem jim navedel kakšnega ameriškega avtorja, je bila skoraj obvezna pripomba, da Amerika sploh nima omembe vredne umetnosti, še najmanj literature... Položaj se je precej spremenil sredi sedemdesetih let, ko so začeli prihajati drugačne vrste izseljenci, izobraženi in razgledani.

Označili so vas kot »siroto tišine«, tišina igra veliko vlogo v vaši poeziji in tudi v vašem življenju, morda bi bilo bolje če bi se posvetili slikarstvu, saj ste bili v tem zelo dobri?

Ko sem bil mlad, sem stalno risal, predvsem zaradi komplimentov, ki sem jih dobival od staršev in sorodnikov. Ko smo v Parizu čakali na ameriško vizo, nas je mama vsak dan vodila v muzeje in galerije. V Chicagu sem res razmišljal o vpisu na Chicago Art Institute, vendar se je to zaradi družinskih razmer izkazalo za neuresničljivo. Oče in mama sta bila zaradi vojne in njenih posledic dolgo ločena, dve leti po ponovnem snidenju pa sta se dokončno razšla. Treba se je bilo znajti po svoje, oče nikoli ni znal ravnati z denarjem in tako je bilo slikarstvo pozabljeno. Poleg tega je slikarstvo težaški posel, vsak dan je potrebno biti v ateljeju in slikati, poezija pa ni prav nič naporna. (smeh) Ne moreš ure in ure pisati poezije, zapišeš kakšno misel, jo za nekaj ur, dni ali let pustiš, se spet vrneš k njej... Večina pesnikov, ki jih poznam, je nezadovoljnih s svojim poslanstvom, vsi bi bili radi nekaj drugega. Zame to ne velja, ko sem bil star trinajst let, sem svojim zgroženim staršem rekel, da hočem biti pesnik.

Poleg tega je težko slikati v postelji, vi pa menda poezijo vedno pišete tako?

Zagotovo. (smeh)

Kultura in tudi intelektualna misel je danes povsem demokratizirana, specialistične publikacije ugašajo, ne samo v umetnosti, tudi v medijih je prevladal koncept crossover, velika imena brez zadržkov objavljajo svoje komentarje v dnevnem časopisju.

To se mi zdi dobro, čeprav je tega v ZDA veliko manj kot v Evropi. Novinarstvo v Ameriki je še vedno domena novinarjev samih, v New York Timesu, ki ga dnevno preberem, še nikoli nisem zasledil denimo mnenja kakšnega ameriškega romanopisca. Sam sem napisal veliko člankov o filmu, likovni umetnosti, jazzu, Slobodanu Miloševiću in seveda literaturi, vendar zelo redko za ameriški dnevni časopis. Mislim, da sta vzroka dva – na eni strani imamo komentatorje in kolumniste, ki zelo ljubosumno varujejo svoj teritorij, drugi pa je uredniška politika, kjer vedno razmišljajo, da kakšen naročnik, ki živi v prikolici v Kansasu, morda ne bo razumel članka, torej je potrebno biti zelo previden. Vendar niso zadeve zapletene zgolj v ZDA, tudi ko sem pisal za Neue Zürcher Zeitung in sem omenil Baudelaira, sem dobil vljudno pismo, če bi lahko morda dodal še okvirček, kjer bi tega francoskega pesnika na kratko predstavil, saj ga vsakdo pač ne pozna.

Pri vašem imenu to ne bi bilo potrebno.

Nisem ravno povsem prepričan o tem.

Prijavi sovražni govor