EPK: Magična akrobatika

Eden najboljših performansov – če izraz uporabim v najširšem pomenu in izven ustaljenih kontekstov – sem videl na obali v indijskem Mumbaju. Nekakšno panoramsko kolo, ki sicer ni imelo gigantskih razsežnosti denimo londonskega očesa, vendar je bilo povsem spodobnih dimenzij, so poganjali kar trije fantiči, saj ni bilo elektrike, njihove akrobacije pa so bile osupljive.

Kolo so poganjali s prekopicavanjem sem ter tja, mojstrsko so se oprijemali železne konstrukcije, švigali med navdušenimi otroki na sedežih, ne nazadnje so se ob vsakem obratu znašli pod kolesom, ki je bilo tik nad tlemi. Podoben občutek sem imel ob predstavi Chouf/Ochouf. Obeti so bili sicer skromni; kaj naj človek pričakuje od maroške ulične akrobatske skupine, ki bo nastopila v študentski telovadnici, vendar je bila skepsa povsem neupravičena. Uvodni prizor mladeničev in dveh mladenk v trenirkah je bil zgolj cirkuško-gimnastična vaja, a se je razvil v eno najbolj magičnih vizualnih avantur, kar jih je bilo doslej mogoče videti v okviru Evropske prestolnice kulture.

Najprej scenografija. Nič posebej inventivnega, mozaični sklop elementov, ki se poljubno spreminjajo, vendar v tem primeru struktura funkcionira brezhibno, magično neslišno in časovno ter pozicijsko povsem uglašeno. In predvsem sugestivno, najsi se spreminja v panoramo maroške uličice, imaginarno ali abstraktno prizorišče ali pa zgolj kot kulisa in izhodišče za protagoniste, ki v njem izginejo in se znova pojavijo. Scenografija ob tem ne prevlada kot dominanten sestavni del prostora, izvajalci povsem obvladujejo oder, in to od tal do sedmih metrov višine.

Tudi to seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bilo domiselne koreografije, pri kateri se akrobatske prvine prepletajo z elementi sodobnega plesa in tradicionalnih sahelskih plesov, predvsem pa s spontanimi arhetipskimi gestami in kretnjami, tudi sledmi zgodbe oziroma vizualizacije fizičnih in mentalnih izkušenj ter stanj. Zgodba je zabrisana in težko berljiva, saj jo gledalec s pogledom stežka zajame v celoti in vtise zlepi v smiseln enoten korpus, a to niti ni cilj Chouf/Ochouf. Akterji namreč nimajo eksplicitno artističnih konotacij, zato se vprašanje prezence ali utelešanja likov ne zastavlja, oboje preprosto obstaja in se izogiba umetni teoretični klasifikaciji.

Švicarski tandem Zimmerman & de Perrot, znan po nenavadnih gledaliških projektih, je v tej predstavi dokazal svoje mojstrstvo. Najboljša poteza je bila vsekakor angažma maroških akrobatov. Evropejci imamo očitno še vedno dovolj odličnih zamisli, vendar jih vse težje prepričljivo realiziramo, saj se prepogosto zapletamo v mistificirane simulakre. Z Maročani ta zadrega izgine, na odru so v svoji goli pojavnosti, ljudje iz mesa in krvi, ki za pristno sporočilnost ne potrebujejo posebne simbolike in alegorij. Chouf/Ochouf pomeni Še enkrat dobro poglej in res se jih splača dobro pogledati.