EPK: Sto psov in The Stroj med gorami smeti

Zasedba The Stroj je v okviru programa prestolnice kulture v petek zvečer v mariborski industrijski coni pripravila avdiovizualen spektakel, ki je presegel običajen koncert. Navsezadnje združba The Stroj niti ni glasbena skupina. To, kar ponudi, je dejansko preskok tisočletij civilizacije, od prvobitnih plemenskih ritmov do neusmiljenih ritmov sodobnih strojev.

Običajno se na kakšne spektakelske zadeve občinstvo pripelje z avtobusi, s svojimi avtomobili, če že ne z limuzinami, prav redko z vlakom neposredno na prizorišče. Tega so bili deležni obiskovalci avdiovizualne predstave zasedbe The Stroj. Ti so organizirali prevoz z mariborske železniške postaje do Reciklažnega centra podjetja Surovina za ceno vstopnice. Sicer pa zasedba The Stroj neguje dobre odnose s Slovenskimi železnicami, saj so eno svojih atraktivnejših predstav uprizorili v Železniškem muzeju v Ljubljani, kjer so celo igrali na in v veliki železniški cisterni.

Sicer pa ima glasbeni kolektiv The Stroj, ki je leta 1997 nastal na pobudo tolkalca in filozofa Primoža Oberžana, posebej rad drugačna, nenavadna koncertna prizorišča, kot so kamnolomi, zapuščene tovarniške hale, ladje, rudniki in celo predelan avtobus.

Sprva so delovali kot urbano pleme, ki je igralo svojo poudarjeno plemensko in prvobitno na eni strani ter industrijsko-tehnicistično glasbo na drugi strani. Bili so pristen primerek etno techna in dejansko ostajajo eni redkih predstavnikov tovrstne godbe. Takrat so delovali kot enoten kolektiv, kjer so vsi dobesedno igrali na en inštrument, konstrukcijo, sestavljeno iz železnih cevi ter sodov in različnih odpadnih oziroma drugače uporabnih premetov.

Po razhodu Oberžana in dela zasedbe je frakcija StrojMachine delovala na ustaljen način še naprej. Leta 2009 pa je Oberžan na novo sestavil The Stroj, ki ga je prej dobesedno razstavil. Tako v drugi fazi delovanja zasedbe The Stroj dobimo precej bolj konvencionalno – če je v primeru zasedbe The Stroj sploh moč govoriti o konvencionalnosti – postavo zasedbe z vodjem v ospredju, ki igra na unikatno napravo za proizvajanje zvokov, šumov in ritmov in je obkrožen z različnimi tolkalci, vse več pa je dodajanja tudi elektronskih zvokov, ritmov in šumov. V tej novi fazi je zasedba dodala ali pa nagradila svojo vizualno plat s projekcijo in tudi neposrednim prenosom vizualne podobe glasbe na velik ekran na odru.

To so naredili s Kymatikonom, ki nam omogoča, da glasbo tudi gledamo. Gre za prenose podob z visokokakovostnimi kamerami, ki jih ustvarjajo različne emulzije ali prašni delci, postavljeni na horizontalnih zvočnikih. To pa je tudi nastopilo v novem kratkem filmu Jana Cvitkoviča Sto psov, ki so ga predpremiero prikazali pred nastopom, in za katerega je Oberžan ustvaril zvočne krajine.

The Stroj pa so na odru, ki je bil v enem od objektov reciklažnega centra, idealnem okolju za njihov nastop, ponudili to, kar znajo najbolje in nadgrajujejo vsa ta leta. Občinstvo je, obdano z gorami smeti, v okolju industrijskega objekta, velikih žerjavov za prekladanje odpadkov, dobilo več kot primeren osnovni vtis. To pa je nato z nastopom zasedbe The Stroj in vizualizacijo glasbe postalo res posebna in izjemna izkušnja, o kateri bodo mnogi še nekaj časa govorili.

Predstava je presegala meje med kulturo in ljudmi. To zveni sicer nekoliko realsocialitično, v duhu vrnitve kulture v tovarne, je pa pravo nasprotje elitizacije, ki smo ji vse bolj priča, selitve ene največjih človekovih dobrin izključno v hramove kulture, v katere lahko vstopajo le najbogatejši (pa še ti v večini primerov z brezplačnimi, sponzorskimi vstopnicami podjetij). Vloga umetnosti v družbi pa je še vedno kritično in nadležno nastavljanje ogledala, v upanju, da se bo ta družba, seznanjena s svojim pomanjkljivostmi, v prihodnje kaj izboljšala. In izboljševanje družbe se začne tudi z reciklažo predmetov, kar so si lahko obiskovalci koncerta ogledali neposredno in tudi v posebnem izobraževalnem avtobusu.