Goran Stefanovski, dramatik z globokim bizantinskim spominom

Na EPK so uprizorili Odiseja makedonskega dramatika, s katerim smo se pogovarjali o bremenu Balkana.

tor, 16.10.2012, 15:00

Goran Stefanovski ne živi v Veliki­ Britaniji, živi v Canterburyju. Canterbury je trenutno njegova Itaka, tako kot je bila dolgo njegova Itaka Skopje, pa Stockholm. Vsi, naj imamo na videz še tako nezanimivo življenje, doživimo svojo Odisejo,­ potem pa se vrnemo domov, ostarimo in ...

Stefanovski nima rad intervjujev. Pravi, da to ni njegov format izražanja, da težko neposredno artikulira misli, ki so pogosto zelo ambivalentne, zato je pri nastopih v živo neprecizen, splošen in neredko celo klišejski. Vendar je to očitno zgolj samoobrambni manever, v resnici je tudi v pogovoru podobno luciden in duhovit kot v dramah in esejih. In zelo gostobeseden, vprašanj skoraj ni treba postavljati, za podvprašanja pa sploh ni priložnosti.

Breme Balkana je včasih težko prenašati na svojem hrbtu, vendar to zanj ni samo breme, temveč njegova dediščina. Ne zgolj Balkan v današnjem, pogosto slabšalnem pomenu, njegov miselni tok obvladujeta tudi in predvsem Bizanc in otomanski imperij. Rodil se je v Bitoli, kjer je nekdaj potekala Via Ignacia, ki je povezovala Rim in Konstantinopel. Več kot tisočletje je bila to najpomembnejša evropska prometnica, nato pa se je kolo zgodovine obrnilo in Balkan je nenadoma postal gorat, neprehoden in od vseh pozabljen. Kar zadeva Konstantinopel, je nastopila skoraj popolna amnezija, nekdanja metropola je za Evropo postala ­nekakšna Atlantida.

Globok bizantinski spomin

Sam ima globok bizantinski spomin, od tod seveda neposredna naveza na stare Grke. Ti mu vedno znova pomagajo razložiti na videz nerazložljive reči. Denimo zadnje balkanske konflikte. No, nekoliko mu jih je pomagal razrešiti tudi stric. Ko se je nadobudni Goran Stefanovski v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja vrnil s popotovanja po Londonu, je bil poln sebe, ponosen na svoje dolge lase in zadnji album Rolling Stonesov. Strica to ni nič kaj impresioniralo, njegovo edino vprašanje je bilo, ali na zahodu kaj govorijo, kdaj bo na Balkanu vojna. Vprašanje se mu je zdelo povsem nesmiselno, Jugoslavija se je zdela trdna, pod nadzorom, spogledovali smo se z iluzijo idealne družbe, vendar je čez desetletja spoznal, da imajo nekateri, vključno s stricem, ki je preživel balkanske vojne ter obe svetovni, širši vpogled v stvari in da je takšna izkušnja neprecenljiva.

Razpad Jugoslavije je spremljal predvsem skozi letalska okenca, ko je potoval med Skopjem in Canterburyjem prek Ljubljane. Je šlo za melodramo, kot so jo poskušali predstaviti nekateri politiki, ali za tragedijo? Naveza na stare Grke se je zdela neizbežna, že pred konfliktom je večen boj med racionalnim in iracionalnim popisal z reinterpretacijo Evripidovega prototeksta Bakhantke­ in zdaj še z Odisejem. Lep primer manipulacije, pravi, Homer je roparsko avanturo za potrebe tedanjega vladajočega razreda spremenil v plemenit mit, takšnih primerov pa v zgodovini ne manjka.

Pa vendarle: ali ni v vojni nekaj perverzno privlačnega? Stefanov­ski odgovori z vprašanjem: Če bi bili vi v četi dvajsetih barbarskih norcev, ki se pripravljajo na to, da bodo v požgani vasi posilili dve deklici, bi se temu zoperstavili ali bi doživeli erekcijo? Iracionalni nagoni, ki včasih prevladajo, so težko razložljivi, lahko pa jih poskusimo razložiti s pripovedovanjem zgodb. To je ena od karakteristik, ki nas dela ljudi, ta potreba je ena najvitalnejših, pri čemer je povsem vseeno, ali za predlogo vzamemo delo starih Grkov ali morda Shakespeara.­ Vsi si izposojamo iz prazgodb, današnji pisci so le tisoča­ indigo kopija, tudi Shakespeare si je z izjemo Veselih žena Windsorskih tako rekoč vse predloge izposodil od drugih. Kar je povsem logično, saj vsako zgodbo determinira pet ali šest pralikov, ki jih vsak avtor utelesi po svoje.

Plus in minus utelešenja zgodbe

On jih utelesi na svojstven, temu lahko rečemo tudi balkanski način. Za ustvarjalnost potrebuje tovrstna plus in minus, za kar sicer po nepotrebnem porabi veliko energije, vendar denimo po kakšnem stockholmskem modelu, po katerem obstaja zgolj plus ali minus, pač ne bi mogel živeti. Sicer pa se celoten ustroj sveta spreminja po nenavadnih pravilih, ki se niti najmanj ne skladajo z našimi nekdanjimi pričakovanji. Pred ­kratkim je George Soros, ki je porabil petdeset let in enormne količine denarja za razvoj tako imenovane odprte družbe, odkrito podvomil o tem modelu. Je evropsko-ameriški model edini zveličaven, če se razcveta zaprta družba totalitarne Kitajske? Bolj kot uvajanju enotnega koncepta se bomo morali posvetiti koeksistenci različnih konceptov, kar zadeva demokracijo, pa je to stroj, ki ga je treba stalno skrbno vzdrževati. Angleži ga vzdržujejo že osemsto let, nam ga je že v dvajsetih letih uspelo povsem ­pokvariti.

Vendar ga ta vprašanja niti ne zanimajo oziroma se zanje ne čuti kompetentnega. Zdaj, ko so mu izpadli zobje in lasje, ga zanima, kaj se dogaja z ostarelimi junaki. Z Odisejem. Ali pa z Jamesom Bondom. V petdesetih letih smo videli nešteto Bondov, vendar niti v enem filmu niso pokazali njegovega doma. Ima James Bond sploh svoj dom? Mogoče, sicer pa nas na koncu tako in tako čakata melanholija in hrepenenje. Ne po stvareh, niti po ljudeh, hrepenenje po življenju. Kaj pa umetnost in gledališče, je to dovolj solidna uteha?­ Stefanovski jo primerja z nadzorovanimi eksplozijami, morda učinek ni viden na prvi pogled, vendar ima lahko globoke in dolgoročne posledice. Toda ne hodite na premiere, pojdite na peto ali na deseto uprizoritev, tam ljudje tudi jokajo.

Prijavi sovražni govor