Tiskane izdaje
Imeti oblast nad konjem pomeni imeti oblast nad življenjem in svetom, to simbolizirajo nešteti konjeniški portreti na trgih in ulicah. In predstava Konjenikova pot v izvedbi Akademije za gledališče s konji iz Versaillesa.
Živali v gledališču niso posebna novost, uporabljajo se v različnih korelacijah, bodisi antropomorfnih bodisi kot avtonomni in enakopravni akterji na odru, ali pa služijo kot eden najbolj učinkovitih elementov za izničenje teatrske fikcije, saj gre za brutalen vdor realnega. Vendar se termin gledališče pri Konjenikovi poti zdi nekoliko pretenciozen in nepotreben atribut, z gledališčem ga povezuje le peščica prizorov, ki ima nastavke abstraktne zgodbe, učinki luči, glasbena kulisa in naracija, predvsem pa kostumografija jahačev.
Verjetno skuša umetniški vodja versajske akademije Bartabas s tem opozoriti na razliko njegovih projektov v primerjavi s cirkuškimi živalskimi ekshibicijami v maneži ali s suho prakso dresurnega jahanja, čeprav je predstava sestavljena tudi ali celo predvsem iz teh prvin. Vendar je projekt težko klasificirati in uvrstiti v točno določen uprizoritveni model, gre za specifičen pristop, ki na čaroben način razkriva izjemno vlogo konja v zgodovini in danes. Človek je že tisočletja fasciniran s to živaljo in ne glede na to, da večinoma nima več utilitarnih funkcij, jih je na svetu – kot sem preveril na spletu – še vedno okoli šestdeset milijonov.
Konj predstavlja tipičen simbol dvojnosti, je graciozen, hiter in pogumen, pa spet kapriciozen, len in plah, lahko se udeleži najhujše bitke, kjer grmijo topovi, ali pa zbezlja, ker ga nadleguje muha. Ta dvojnost je kljub natančni strukturi uprizoritve še kako vidna in predstava ima vedno pridih negotovosti in improvizacije. Predvsem pa učinkuje lahkotno, sinhronizacija in harmoničnost gibov konja in človeka je skoraj popolna, lahko bi rekli že kentavrska, pa naj je to neobvezen sedeči kas, pri katerem človek dobi občutek nedeljskega sprehoda po parku, kar jahači nakazujejo tudi z navidezno konverzacijo, dresurno jahanje, ki si ga je sicer mogoče ogledati marsikje, ali pa inscenacije dvobojev.
Povsem prav ima Bartabas, da je ženska na konju veliko bolj elegantna in v harmoniji s konjem kot moški, ki praviloma svojo dominantno pozicijo nad živaljo – ki je seveda lastna obema, sicer se tako bravuroznih in preciznih figur pač ne da izvajati – manifestira tudi navzven in s tem stalno ruši usklajeno podobo konja in jezdeca. Vsa ta dresurna briljanca bi izzvenela nekoliko izumetničeno in že videno, če ne bi Bartabas pripravil tudi prav posebne točke, v kateri konji nastopajo sami, za koordinacijo jim služi le glasbena podlaga. To je osupljiv prizor, za katerim zagotovo stoji naporen in verjetno do konjev ne preveč prijazen trening, vendar se živali predstavijo v magično sugestivnem načinu, ki mu, kot piše v »gledališkem listu«, res lahko rečemo balet.
Verjetno bo med kritiki EPK precej pripomb o dragi ekstravaganci, ki nima veliko zveze z umetnostjo. A Konjenikova pot je umetnost, tako kot je danes vsak projekt, ki ga avtor razglasi za takega, sicer se lahko v nedogled zapletamo v sofistične razprave, komu in čemu podeliti status umetnika in umetnosti. In nekaj ekstravagance ne škodi, še zlasti v časih, ko postaja svet vse bolj uniformiran, zahteve po uravnilovkah pa vse glasnejše.
Ne nazadnje je tudi EPK svojevrstna ekstravaganca (morda tudi kar kultura kot taka), vendar bi bilo brez tovrstnega eskapizma življenje pač neznosno. Maribor si ga lahko letos privošči v veliki meri, zato uživajmo, dokler lahko.
