Nekaj premislekov ob slovenski premieri Vojna in mir Tomaža Pandurja

V veliki dvorani SNG Maribor je režiser v dobre tri ure trajajoči predstavi izrazil svoje videnje Tolstojevega romana.

Objavljeno
21. februar 2012 21.32
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Po hrvaški premieri je projekt Vojna in mir režiserja Tomaža Pandurja doživel tudi slovensko. V veliki dvorani SNG Maribor je režiser, ki se je lani spomladi umaknil z mesta predsednika programskega sveta Evropske prestolnice kulture, v dobre tri ure trajajoči predstavi izrazil svoje videnje Tolstojevega romana.

Po njegovih besedah gre za odpiranje večnih vprašanj o smislu ljubezni, ubijanja, vere in smrti, ki so predstavljena skozi perspektivo številnih protagonistov. Gostovanja s predstavo so napovedana tudi vnaprej, med drugim si bodo Vojno in mir prihodnje leto lahko ogledali v Madridu.

Na nedavni predstavitvi projekta Vojna in mir, ki po hrvaški doživlja slovensko premiero, je režiser Tomaž Pandur nekoliko resignirano – in ne brez kančka privoščljivosti – dejal, da »danes živimo oziroma živite drugačno Evropsko prestolnico kulture, kot smo jo sanjali«.

Verjetno res, sestavljanka, ki jo je načrtoval Pandur kot predsednik programskega sveta, se je medtem ne le drastično zmanjšala, temveč je treba posamezne koščke še vedno zasilno lepiti v kolikor toliko smiselno celoto.

Efekt Bilbao, ki ga je ob tem omenil Pandur in je temeljil na gradnji centra MAKS, simbolnega mega objekta EPK, je prav tako ostal privid. Če zanemarimo nekatere detajle, denimo, da je objekt Franka Gehryja v Bilbau veljal več kot dvesto milijonov evrov, je težko spregledati dejstvo, da so bili vsi poskusi ponoviti fenomen ikonske arhitekture, ki bi predstavljala samozadostno atrakcijo, bolj ali manj neuspešni; muzeji v Sheffieldu, Helsinkih in Winnipegu so le najbolj drastičen primer zgrešenih projekcij, funkcionirajo lahko le mega kulturne institucije v zalivskih državah, kjer imajo dovolj denarja za nakup prestižnih eksponatov, predvsem pa njihovo delovanje ni odvisno od števila obiskovalcev, temveč zgolj od petrodolarjev.

Pandurjeva participacija v okviru EPK se je reducirala na dve uprizoritvi predstave Vojna in mir. Kar je škoda. Po eni strani zaradi gledališkega projekta, ki je ne samo sprožil številne polemike in kontroverznosti glede financiranja, temveč tudi zaradi reprize za režiserja tipične vizualne dramaturgije, preobložene s parataktičnimi, razhierarhiziranimi znaki in simboli.

Po drugi strani bi lahko Pandur z idejami in imaginacijo vendarle več prispeval k podobi EPK. Nekaj programov, denimo urbana vizualizacija Jančarjevega opusa s svetlobnimi napisi, je bilo njegova zamisel, tovrstne vizualne atraktivnosti, ki imajo tudi svojstven simbolni pomen, mesto za animacijo meščanov in obiskovalcev potrebuje prav tako kot relevantne vsebine.

In prav v tem je Pandur mojster. V času, ki skoraj ne pozna več velikih zgodb in se vse vrti okoli majhnih, nepomembnih epizodnih tem, ki v medijih neredko dobijo megalomanske razsežnosti, bi lahko tovrstni mojster ceremonije (to ni mišljeno slabšalno, temveč bolj v smislu renesančnih umetnikov, ki so bili ob delu večkrat angažirani pri pripravi različnih slavnosti in festivalov) prispeval vitalni delež zunanji preobrazbi mesta.

Morda bi to izzvenelo artificialno, pa vendarle, ali ni celoten projekt Evropske prestolnice kulture zgolj neke vrste iluzija? In iluzionistični koncepti danes morda celo bolj odgovarjajo ustvarjanju mestnih kot odrskih kulis, v gledališču je fascinacija z vizualnim izzvenela že pred desetletji, spet so dominantni neonaturalistični in narativni aspekti.

Da so se zadeve razpletle drugače, seveda ni presenetljivo. Pandur ima v Mariboru vsaj toliko ostrih nasprotnikov kot oboževalcev, ena večjih težav je njegov temperament, ki ne prenese kritike. Pravzaprav je njegov psihološki profil povsem identičen njegovim gledališkim projektom, torej ostaja ekskluziven in samozadosten, predvsem pa korespondira z zunanjim svetom le v točno določenih segmentih.

Na odru se to lahko obnese, pravzaprav je celo izjemen privilegij, če lahko »živiš svoje sanje«, kot se rad izraža; včasih pa je treba tudi sklepati kompromise, še zlasti, ker tako veliki projekti, kot je EPK, ne nastajajo pod taktirko vsemogočnega režiserja, temveč so mozaik neštetih idej in interesov, ki jih je treba subtilno uskladiti.

Kakor koli, Pandurjevi oboževalci bodo nedvomno izkoristili priložnost in napolnili veliko dvorano SNG Maribor, njegovi nasprotniki pa bodo s stisnjenimi zobmi čakali, da režiser spet zapusti mesto. Vojna in mir torej, na dokončno premirje pa bo treba še počakati.