Vasarely z variacijami optičnih iluzij

V likovnem salonu Rotovž zbirka del velikana madžarskega modernizma; predvsem grafični listi, pa tudi različne skulpture.

Objavljeno
01. februar 2012 21.15
Peter Rak, kultura
Peter Rak, kultura

Mariborska zgodba Evropske prestolnice kulture je do zdaj imela velik hendikep – primanjkljaj velike likovne oziroma­ vizualne razstave. To so sinoči vsaj deloma kompenzirali z odprtjem razstave ­Victorja Vasarelyja. Razstava je dovolj ilustrativna, da bo veliko ime evropskega modernizma pravšnji magnet za občinstvo.

Gre za zbirko Tiborja Csepeija, madžarskega glasbenika in pisatelja, ki mu je uspelo zbrati zavidljivo število Vasarelyjevih del. V zbirki so predvsem grafični listi, pa tudi različne skulpture in objekti ter nekaj filmov, ki ob najbolj znanih Vasarelyjevih principih optične umetnosti predstavljajo celoten lok njegove ustvarjalnosti, vključno 
z začetno figuralno fazo, ki je skoraj povsem v senci njegovih kasnejših neštetih variacij optičnih iluzij. Z razstavo Vasarelyja se v Mariboru v okviru EPK začenja mesec madžarske kulture.

Ponovna popularizacija

Vasarely v zadnjih letih doživlja ponovno popularizacijo, saj je za Madžare ob Lászlu Moholy-Nagyu najbolj proslavljen likovni umetnik preteklega stoletja. Medtem ko je njegov muzej v francoskem mestu Gordes že skoraj dve desetletji zaprt, prostori njegove fundacije v francoskem Aix-en-Provence pa v zelo klavrnem stanju, so v Budimpešti v palači Zichy odprli nov muzej, najbolj reprezentančne primerke njegove umetnosti pa so zbrali v njegovem rojstnem Pécsu, ki je lani nosil naziv Evropske­ ­prestolnice kulture.

Tudi zbirka Csepei je povsem solidna, še zlasti, ker obsega kar nekaj del iz tridesetih let prejšnjega stoletja, ko je Vasarely deloval predvsem kot mojster dizajna in uporabne grafike, najprej 
v Budimpešti, nato v Parizu, ta dela pa vsebujejo že številne nastavke njegovih kasnejših likovnih konceptov. Sem sodijo predvsem eksperimenti in študije perspektive, teksture, barve ter svetlobe in sence, ciklus Zebre pa že lahko uvrstimo med pionirske stvaritve tako imenovane optične umetnosti.

Tudi kinetični objekti

Temu je po njegovih besedah sledila »napačna pot«, ko je pod vplivom takrat že izzvenelih tendenc simbolizma, ekspresionizma, kubizma, futurizma in nadrealizma poskušal ustvariti lasten eklektični slog, dokler ni ob koncu štiridesetih let s prevlado geometrijske abstrakcije končno izoblikoval avtentičen likovni rokopis. Dela iz tega obdobja še imajo stvarne reference, saj so poimenovana po nekaterih geografskih lokacijah oziroma tamkajšnjih stiliziranih oblikah, ki so ga navdihnile, denimo postaji pariškega metroja Denfert-Rochereau, bretonskem otočku Belle Île ali kraju Gordes v francoskih Alpah, nato pa se je posvetil kinetični umetnosti, prav tako solidno zastopani na mariborski razstavi. Sem sodijo kinetični objekti, ki v primerjavi s platni, grafikami in risbami ustvarjajo potenciran efekt dinamičnega stereoskopskega efekta, vitalno odvisen od točke ­gledanja.

Vizualna abeceda

In potem še njegov osrednji programski sklop, tako imenovani unités plastiques, v katerem je dokončno zgradil svojo formo geometrijske optične iluzije, ki je temeljila na matematično natančnem konceptu oblik in barv, ki jih je opredelil kot Vasarelyjevo vizualno abecedo. Iz tega principa je nastalo nepregledno število variacij in permutacij, številne so bile delo njegovih pomočnikov, s čimer je posegel tudi na področje sodobne tehnologije in predvsem vprašanja statusa originala in replike oziroma simulakra. Njegova ustvarjalnost se je vedno gibala na meji z uporabno umetnostjo, zato so bile številne njegove zamisli uporabljene tudi v arhitekturi, dizajnu, umetni obrti in z razcvetom sodobnih tehnologij v digitalni umetnosti.

Povsem dostojna razstava v likovnem salonu Rotovž, ki je z montažnim preddverjem, 
v katerem je informacijska pisarna EPK, dobil tudi nov arhitekturni, komunikacijski in predvsem simbolni pomen. Zdaj bomo nekoliko lažje počakali na nekatere druge velike razstave, ki se letos obetajo v štajerski prestolnici, denimo na retrospektivo fotografa Roberta Cape ali projekt Rebecce­ Horn, morda dočakamo tudi novo stavbo Umetnostne galerije in najbolj prestižen likovni dogodek, izjemno razstavo risb evropskega modernizma iz depojev ­britanske galerije Tate.