Dokumentirano: Mesto svetlobe (2017)

Novi slovenski dokumentarec daje glas neslišanim ljudem iz malih krajev.
Objavljeno
18. januar 2018 09.50
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Režiser, scenarist, producent pa tudi stand-up komik Marko Kumer - Murč se je v intimnem dokumentarnem filmu Mesto svetlobe ozrl na svoj rojstni kraj, zeleno dolino, zamazano z zgodbo o fabriki. Teš, največji energetski objekt v zgodovini samostojne Slovenije, ki je stal več kot 1,4 milijarde evrov, kot nas spomnijo v filmu, poganja življenja štirih družin, kroji njihove usode, se igra z njihovim upanjem in uničuje njihove sanje.

Skozi poetično pripoved spremljamo vsakdan štirih Šoštanjčanov in njihovih najbližjih. Pripoved pa režiser na zanimiv način začne z »intervjujem« z gospo Tovarno. Ona pozna vse junake tega filma, saj se je v Šaleško dolino priselila v petdesetih letih prejšnjega stoletja. Misteriozni glas gospe Tovarne drugega za drugim predstavi protagoniste, potem pa se kamera tiho preseli v njihove domove.

Franjo z bolehno ženo in otroki živi skromno življenje v hiši na hribu. To so delovni in srčni ljudje, s sanjami, da bi odpotovali nekam daleč stran. V Avstralijo. A jim je načrte preprečila bolezen. Rak. Tako so s svojimi sanjami ostali na hribu. Franjo bi rad letel s helikopterjem, žena Tanja pa si želi še kdaj oditi kam na počitnice. A mora v bolnišnico.

Dani je potapljač, plezalec, ekstremni športnik in podvodni gradbenik. Svoje strasti postopoma odkriva sinu. Skupaj plezata ter se fizično in psihično pripravljata na potop v najgloblje umetno jezero v Sloveniji, ki pod gladino skriva zgodbe, ki so potonile skupaj z vasjo, ki je tam nekoč stala.

Peter je bil najprej knap, šele nato je postal pisatelj. Spremljamo ga v obdobju pisanja enega njegovih romanov, ki se ga loteva resno, raziskovalno in sistematično. Sam se spopada z dvomi, ali je prav, da je v zgodbo vključil resnične prigode svoje družine. 

Potem se kamera preseli v razkošno vilo ambiciozne podjetnice Cvetke. »Bila je kandidatka za županjo in predsednica regijske gospodarske zbornice. Ona ve, kaj bi rada,« jo opiše skrivnostni glas Tovarne. S svojimi spomini na otroštvo, neuresničenim pevskim talentom, ob pozornem možu in hčerki, ki je (namesto nje) sledila sanjam, Cvetka lebdi v svojem svetu. Njen mož ljubeče skrbi za gredice s paradižniki. 41 let je delal v Tešu, se tam veliko naučil, a je zdaj s Tešem 6 kot mnogi drugi izgubil službo. Med prekopavanjem svojega vrtička, ko se v ozadju razpre pogled in razkrije, da vila stoji v neposredni bližini tovarne, v monologu prizna, da je v življenju najbolj ponosen na to, da je svoja dva otroka umestil v drug prostor in da ne bivata več tukaj.

Kamera, ki statično, iz kakšnega kota, iz spodnjega rakurza tiho spremlja njihova življenja, le ob pogledu na tovarno podivja. Skrivnostni glas Tovarne postaja ob vrtajočih vprašanjih režiserja čedalje bolj nestrpen. »A bi rad živel brez elektrike, ali kaj?« mu zabrusi, ko jo vpraša, ali res ni šlo drugače, da so se cela življenja potopila v jezeru.

Režiser s tenkočutno pozornostjo, ki izhaja iz osebne vpletenosti in vpetosti v zgodbo, prisluhne svojim subjektom in njihove pripovedi spleta v čustven portret svojega kraja. Ljudem pusti govoriti, da se postopoma odkrije njihov pogled na svet. Postopoma in zato še toliko bolj učinkovito se razkriva vpliv politike in gospodarstva na usode navadnih ljudi. Struktura, ki je dve leti nastajala v montaži, po induktivni metodi neopazno leze gledalcu pod kožo, dokler se mu razsežnost materije ne odpre v širši luči. Sredi idilične pokrajine zlovešče čemi puhajoč »kup betona in nekaj šalterjev«, krivec za to, da se zelenilo spreminja v mrtvilo, da ljudje pospešeno umirajo za rakom, da ostajajo brez služb, da se dolgovi poglabljajo ...

To, da režiser ni izbral zgolj anonimnih Šoštanjčanov, prinaša filmu dodatno dimenzijo. Peter je Peter Rezman, dvakratni nominiranec za kresnika in dobitnik nagrade fabula za najboljšo zbirko kratkih zgodb. V njegovih romanih večkrat beremo o usodah knapov in ljudi iz Šaleške doline. Cvetka je Cvetka Tinauer, znana gospodarstvenica, doktorica znanosti. Podvodni gradbinec Dani je Dani Urbanc. Še družina slehernikov, Laznikovi, je iz anonimnosti stopila, ko se je predstavila v Polesovi televizijski oddaji, ki izpolnjuje želje.

Pomembno vlogo v filmu igra tudi glasba avtorja Gorana Krmaca. Subtilno se prikrade v film ob ključnih, meditativnih trenutkih, da bi poudarila, potisnila in prelila vzdušje iz prizora v prizor. Njena različnost pa zajame kompleksen melos Šaleške doline. Mesto svetlobe − metafora za zgodbe in življenja, ki so ostala potopljena na dnu umetnega rudniškega jezera − je film, ki daje glas neslišanim. Glas v teh dneh potuje po Sloveniji.

****

Priporočila za radovedne

Dokumentarni filmi so v zadnjih letih zaradi krize uveljavljenih medijev, ki si, podvrženi čedalje hujšim finančnim omejitvam, vse težje privoščijo poglobljeno spremljanje kompleksnih zgodb in njihovega zakulisja, v nekaterih prvinah prevzeli zastavo raziskovalnega novinarstva.

Skupina Delovih novinarjev, navdušenih ljubiteljev tovrstnega žanra, vam zato v naši tedenski rubriki Dokumentirano ob četrtkih ob 15.00 predstavlja in priporoča dokumentarne filme po lastnem izboru.

V vlogi avtorjev za pestrost vsebinske in slogovne ponudbe rubrike skrbijo Tina Lešničar, Irena Štaudohar, Boris Čibej, Mojca Zabukovec in Igor Harb.

Ostala priporočila za radovedne si lahko ogledate tukaj