Tiskane izdaje
Prvotna serija je bila na sporedu med leti 1993 in 2002, k nam pa jo je pripeljal Pop TV leta 1995 in kmalu je postala stalni spremljevalec petkovih večerov. Poleg serije sta bila posneta tudi dva filma, prvi iz leta 1998 je imel skoraj bondovske razsežnosti akcije, drugi iz leta 2008 pa je bil tako slab, da je takrat omenjano vrnitev serije prestavil skoraj za desetletje.
Na Delo.si bomo sproti spremljali in komentirali vsak del, analize pa bomo objavljali takoj po zaključku predvajanja.
Opozorilo: Članek razkriva vsebino četrtega dela nove, 10. sezone Dosjejev X, ki je bil na sporedu na Fox v torek, 9. februarja ob 22.00.
Smetar
Začetna scena je postavljena na zanikrno ulico, kjer mestna uprava nasilno preseljuje brezdomce, da bi omogočila gradnjo elitnega stanovanjskega naselja in posledično gentrifikacijo. Mestni uslužbenec odide v pisarno, ko se iz zloveščega smetarskega tovornjaka pojavi pošast tedna, zaščitnik pravic brezdomcev v podobi ogromnega človeka z obližem na nosu (kar je tudi njegovo ime in dokaz, da so bili scenaristi res leni), ki uradnika raztrga z golimi rokami, roke in glavo pa odvrže v smeti ter se počasi splazi v smetarski tovornjak in odpelje v neznano.
Neumestne šale
Tudi v tokratni analizi epizode se ne moremo izogniti igri Davida Duchovnyja, saj je še naprej videti kot da se je zaskočil v seriji Kaliforniciranje, a stvari so iz epizode v epizodo slabše. Tokrat so tudi (zgoraj omenjeni leni) scenaristi na njegovi strani, saj so zanj napisali množico komentarjev in dovtipov pri katerih zažari obrazna mimika Hanka Moodyja, a so v sklopu Dosjejev X in še posebej grozljive preiskave umora boleče neprimerni (npr. »(Za morilca) lahko izključimo člane 76ersov, saj ne zadenejo niti obroča.«).
Amaterska režija
Režiser epizode Glen Morgan je soscenarist in producent številnih Dosjejev X, to pa je njegov prvi poskus za kamero v seriji, pred tem je posnel zgolj dve ne pretirano uspešni grozljivki. To je očitno tudi pri postavitvi kadrov, kot so na primer naključni posnetki s tal in izkoriščanje v devetdesetih popularnih metod prikaza človeka v šoku (tresoča kamera postavljena malo pod obraz, posnetek nekoliko pospešen, glej npr. Trainspotting, Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki), njegov »slog« pa se pozna tudi pri kadrih s pošastjo. Prejšnja epizoda je bila namenoma humoristična, ta pa je zaradi površnega scenarija in slabe režije pogosto smešno slaba. Razen, kadar ni.
Dramski lok
Epizoda ima dve zgodbi, pri čemer je druga, če si izposodimo Mulderjev neumestni humor, smrtno resna. Scullyjeva izve, da je njena mati doživela infarkt in je na smrtni postelji. Ta zgodba sicer ne ponudi nepričakovanih preobratov, je pa vizualno zanimivo posneta in prepričljivo napisana, Gillian Anderson pa solidno odigra. Tako dobimo vpogled v Scullyjevo, ki ga je ta sezona potrebovala, saj doslej ni bila prav veliko v ospredju, hkrati pa s tem ponovno obudijo temo njunega »izgubljenega« oziroma skritega sina. Sezona je temu sicer posvetila že veliko časa, ampak če ga bosta skušala poiskati, potem je to potreben korak v tej smeri.
Banksy, ti baraba polna domišljije!
Ko se Scullyjeva poslovi od svoje matere, se mora nujno lotiti dela in z Mulderjem nemudoma odkrijeta storilca. Žrtev ne uspeta rešiti, čeprav se le napol trudita, a serija da vedeti, da to tudi ni problem, saj so vsi umorjeni klišejski zlikovci, z razvojem karakterja na nivoju risank za petletnike. Človek z obližem prek nosu se nenadoma pojavi ob vsakem od njih, jih raztrga in odvrže v koš ali odvleče v svoj smetarski tovornjak. Agenta pa odkrijeta njegovega stvarnika, v temačni kleti živečega uličnega umetnika, ki je očitno zasnovan na zloglasnem Banksyju, a ustrojen v ekspozicijsko orodje formata grozljivke. Po domače povedano, z Mulderjem izmenjujeta (najbrž iz Wikipedije prepisane) klišeje o kreativnosti, družbeni odgovornosti in kazni. Pošast je namreč inkarnacija umetnikove ustvarjalnosti, ali pa morda maščevalni duh, ki se je utelesil skozi njegovo delo. Nekaj od tega.
Odgovornost
Glavna tema epizode je nič kaj subtilno napisana z velikimi tiskanimi črkami v prvem kadru, v obvestilu brezdomcem, da je njihova odgovornost, da se odselijo iz območja. Ta odgovornost se nato nanaša na sadove našega dela, ustvarjanja in telesa. Scenaristi prisilno stlačijo zgodbi o pošasti, ki jo je ustvarila kreativnost, in o smrti matere glavne junakinje, ki preide v žalovanje za izgubljenim otrokom, v isto temo, rezultat pa je precej neenakomeren in neprepričljiv del. Z dvema deloma do konca nič ne kaže, da bo ta sezona pustila večji vtis, na 11. sezono pa najbrž tudi ne moremo računati. Če že moramo polagati odgovornost, potem ta leži predvsem na Davidu Duchovnyju in avtorju serije Chrisu Carterju.
