»Resničnost je bila veliko hujša«

Stalinova smrt je film o grozljivi temi, ob kateri pa se je mogoče tudi nasmejati, čeprav z občutkom nelagodja.
Objavljeno
07. junij 2018 12.00
Posodobljeno
07. junij 2018 13.59
Ko je Stalin nenadoma umrl zaradi možganske kapi, se je med njegovimi najožjimi sodelavci začel boj za oblast in preživetje. FOTO: Imdb
Politična satira Stalinova smrt škotskega režiserja Armanda Iannuccija je bila ocenjena kot neprimerna za prikazovanje v kinih, potem ko so si interno projekcijo v Rusiji ogledali predstavniki ministrstva za kulturo, filmske industrije in zgodovinskega združenja. Tako so film umaknili dva dni pred napovedano distribucijo v ruskih kinih.

Filmu Stalinova smrt, ki ga trenutno lahko gledamo v slovenskih kinih, je eden od predstavnikov ruskega ministrstva za kulturo očital, da je oskrunil zgodovinske simbole, vključno s sovjetsko ­himno.

Le kino v središču Moskve, Pioneer Cinema, je kljub prepovedi zavrtel film. V nabito polni dvorani je bilo tudi nekaj starejših gledalcev, ki so bili v času Stalinove smrti otroci. Na primer Dina Voronova in Ella Katz, ki sta stari več kot osemdeset let in sta po končani projekciji ploskali. Napovedanih in razprodanih je bilo enajst projekcij, toda že pri koncu druge je prišla v kino policija.
Osebje Pioneer Cinema je na facebooku objavilo, da filma ne bodo več vrteli, in kupcem kart ponudilo vračilo denarja.

»Film mi je bil všeč, nisem si mislila, da bom vodje naše nekdanje oblasti videla v tej luči. V filmu so bili smešni trenutki, toda nisem se smejala, saj je bilo to moje živ­ljenje,« je dejala Dina Voronova in dodala, da ni bila užaljena zaradi prikazanega. »Le zakaj bi bila? Imam svoje mnenje, toda dejstvo je, da je Stalin kriv, da nisem imela normalnih otroštva in mladosti.« Enako meni Ella Katz. »Film ni žaljiv. Resničnost je bila veliko hujša, kakor je prikazano v filmu.«

Mitja Lebedev je dejal, da bi bil odziv na film morda pred petimi leti drugačen. »Ta čas je zgodovina glavni diskurz moči v Rusiji. Putin nima vizije prihodnosti, zato se mora konsolidirati z močjo ­preteklosti.«

Film ni posnet po zgodovinskih pričevanjih ali dokumentih, ampak po stripu francoskih avtorjev Fabiena Nuryja in Thierryja Robina, kar ne pomeni, da je zgodovinsko dogajanje izmišljeno. Poudarek ni na dogajanju, ampak na likih, ki obkrožajo Stalina in so karikirana različica resničnih zgodovinskih osebnosti. Ti so grozljivi in obenem smešni, kakor je celoten film prav toliko resen in grozljiv, kolikor je smešen.


Boj za preživetje


Dogaja se pred natanko 65 leti, ko Stalin v dači, potem ko je podpisal seznam ljudi za usmrtitev, večerja z najbližjimi sodelavci. Med njimi so vedno šaljiv prvi sekretar moskovskega partijskega komiteja Nikita Hruščov (Steve Buscemi), Lavrentij Berija, Stalinov zli eksekutor, vodja tajne policije, množični morilec in pedofil (Simon Russell Beale), Georgij Malenkov (Jeffrey Tambor), nekoliko negotovi sekretar centralnega komiteja komunistične partije, ki je pravzaprav Stalinov namestnik, ter Vjačeslav Molotov (Michael Palin), k alkoholu nagnjeni minister za zunanje zadeve. Pijana družba se po večerji razide, zatem pa Berija pošlje »zadnji pozdrav« tovarišu Molotovu, ki se je znašel na seznamu za eksekucijo.

Ponoči sledijo prijetja v Moskvi – otroci izdajajo starše, žene može ... tovariša Stalina (Adrian McLoughlin), »genialnega vodjo in stratega«, zadene možganska kap in umre. Za sabo pusti obglavljeno velesilo, v kateri vladata strah in teror. Sledi boj za naslednika, ki ga vodi krog njegovih pribočnikov z različnimi vizijami in značaji. Borijo se za preživetje, nadzor in lastne interese. Najhujša sta Berija, ki postane glavna težava v skupini morebitnih naslednikov, in Hruščov, ki se delata, da sta prijatelja, a drug drugemu ves čas skačeta v hrbet. V drugih vlogah kaže omeniti Jeffreyja Tamborja iz hvaljene TV-serije Transparent v vlogi Malenkova in montypythonovca Michaela Palina kot Molotova.

Stalinovi sodelavci morajo paziti, kaj komu rečejo, kar jim otežuje dejstvo, da ne morejo več spremljati, kdo od njihovih kolegov je še živ in kdo usmrčen. Mrtvi so tudi vsi najboljši zdravniki, tako da ni več nobenega zelo usposobljenega, ki bi poskrbel za vodjo.


Vsak s svojim naglasom


Posebnost in dragocenost filma je, da igralci ne govorijo rusko s čudnim ameriškim naglasom, ampak vsak govori tako kot v vsakdanjem življenju. Berija kot izobraženi Britanec Simon Russell Beale, general Žukov z jorkširskim naglasom Jasona Isaaca, Hruščov kot rojeni Newyorčan Steve Buschemi, kar daje komični učinek, obenem pa so igralci zelo naravni. Igra vseh je odlična, zlasti navdušuje Simon Russell Beale. Ta gledališki igralec, ki redko nastopa v filmih, je hkrati strašljiv in nepopisno zabaven – kot neznosen zahrbtnež, ki se ga bojijo njegovi partijski kolegi in sovjetsko ljudstvo.

Stalin v trenutku smrti drži v rokah ploščo s posnetkom koncerta klasične glasbe in list s sovražnim sporočilom pianistke Marije (Olga Kurylenko), ki je igrala na tem koncertu. Stalin je namreč dal pogubiti njenega očeta in brata, kakor je storil tudi s številnimi drugimi državljani Sovjetske zveze. To s posnetkom koncerta ni bilo tako preprosto, a zelo ilustrativno za Stalinov čas. Klaviaturistka Marija je pred tem na radiu odigrala Mozartov recital. Na radiu zazvoni telefon, oglasi se urednik Andrejev (Paddy Considine), kliče pa Stalin, ki zahteva posnetek. Na radiu niso posneli recitala, zato poskuša tovariš Andrejev hitro zbrati glasbenike in dirigenta, da se posnetek ne bi razlikoval od predvajanja v živo. Marija pa noče ponovno nastopiti.
Tema filma ni niti najmanj smešna, toda gledalec se z nelagodnim občutkom smeje zaradi poudarjanja absurdnosti sistematičnega zla in ni čisto prepričan, ali je prav, da se smeje.

Iannuccijev film je poln nasilja: streljanje, mučenje in posilstva so sestavni del Stalinove smrti. Ko se film bliža koncu, se spreminja tudi ton pripovedi, najbolj grozljivo spoznanje pa je, da je to zgodovina. Precej spremenjena in posneta, da bi bila črnohumorna, toda številna dejstva temeljijo na zgodovinskih knjigah.


Ponavljajoči se obrazec


Kakovost filma je tudi v tem, da čeprav govori o Stalinu in njegovi diktaturi, obenem v njem vidimo obrazec o brezkompromisnem boju za oblast, ki je star toliko kot politika. Ta obrazec je mogoče umestiti v širši kontekst, ker je simptomatičen za vsako oblast.
V tem smislu je Stalinova smrt satira in hkrati farsa. S tem, ko se je avtor izognil ustaljeni formi zgodovinskega filma, mu je dal neko lahkoto, čeprav govori o težkih ­temah.

Razumljivo, da je ruska oblast razglasila film za zahodnjaško provokacijo, ki si želi destabilizirati Rusijo. Odkar se Kremelj v zadnjih letih vse bolj spopada z Zahodom okrog Ukrajine in Sirije, je Stalin pri Rusih vse bolj priljubljen, zato je škoda, da ga ne bodo mogli videti. V lanski anketi o najbolj cenjenih zgodovinskih osebnostih v sovjetski zgodovini, ki jo je izvedel nevladni center Levada iz Moskve, je bil Stalin na prvem mestu, Putin pa na drugem skupaj s Puškinom.