Z upanjem, da bodo našli politično voljo
Filmski ustvarjalci o položaju slovenske kinematografije z ministrom Simonitijem in vršilko dolžnosti direktorice direktorata za medije Uršulo Menih Dokl.
Odpri galerijo
Pogovor filmskih ustvarjalcev z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem sta povezovala Urša Menart in Miran Zupanič na sedežu zveze društev. Foto Matej Družnik
Društvo slovenskih režiserjev vsak mesec povabi v goste sodelavce, scenariste, producente, scenografe … in z njimi osvetli odnose ter delovne procese. Tokrat so se pogovarjali z vladajočo politiko, ki v zadnjem času, sodeč po dolgi blokadi filmskih sredstev in nadaljnjih birokratskih zapletih v novem letu, ni imela posluha zanje.
Vprašanj, ki že dobro leto mučijo filmarje, in tem za pogovor je bilo veliko, preveč, da bi vsem prišli do dna v dveh urah pogovora, pri čemer se je minister vnaprej opravičil, da bo srečanje po eni uri zapustil zaradi drugih obveznosti. Zato so mu prisotni že v uvodu predstavili posledice blokade sredstev v lanskem letu. Zadnji dan preteklega leta, kot smo poročali, so namreč prejeli nakazila, a ne vseh, skoraj 800.000 evrov se je vrnilo v državni proračun, obveznosti do producentov oziroma nadaljnjih pogodbenih upravičencev pa so se prenesle v to leto.
Petra Vidmar, producentka z dvajsetletnimi izkušnjami in filmi, ki so bili predstavljeni na festivalih od Cannesa do Benetk, za film Orkester v režiji Matevža Luzarja dolgo ni prejela vseh sredstev. Ministru je opisala stisko filmskih delavcev, ki skoraj leto dni niso prejeli plačila za opravljeno delo. Po odlašanju in prošnjah, naj še malo potrpijo, je, da bi vsaj delno poplačala dolgove, prepričala brata o prodaji skupne podedovane nepremičnine.
Tudi producent Jožko Rutar je za svoje tekoče projekte zastavil lastne zlate rezerve, kot je dejal, da bi kril zastoj pogodbeno odobrenih državnih subvencij. To je ministra Simonitija vsaj na videz ganilo. »Če ste v osebnih dolgovih zaradi zaustavitve filmske proizvodnje in to lahko izkažete, bom poskusil pomagati in najti rešitev, da se vam ti dolgovi povrnejo. Rad bi vam prišel naproti in našel solucijo, ki bo nadomestila vašo prizadetost,« se je zavzel minister, ki upa, da so lahko stisko delno premostili tudi s protikoronskimi ukrepi in nadomestili, ki so bili namenjeni tudi samozaposlenim v filmski branži.
O neizplačanih sredstvih iz lanskega proračuna je minister povedal, da je vlado že zaprosil, da prenese znesek v letošnje leto.
Režiserja Mirana Zupaniča je zanimalo, v čem je bila težava, da se minister za kulturo, minister za finance Andrej Šircelj, minister za notranje zadeve Aleš Hojs in predsednik vlade Janez Janša, vsi člani stranke SDS, niso mogli dogovoriti in odpraviti administrativne ovire, ki je blokirala proces financiranja slovenskega filma. Spomnimo naj, da so bili filmski projekti uvrščeni v nacionalni razvojni program, kar je medresorsko sprejemanje projektov birokratsko zapletlo.
Minister se je branil, da je ves čas opravljal svoje naloge in se zavzemal za film. Da mu je letos priboril dodatnih 1.300.000 evrov in da se bo potrudil, da bodo filmarji ta sredstva lahko pravočasno koristili. Hkrati si bo prizadeval, »da bo filmski korpus oblikovan tako, da ne bo več, ali pa bo v manjši meri, odvisen od zunanjih dejavnikov«. V isti sapi se je posul s pepelom. »Upam, da se bodo zadeve uredile in da ta škoda ni bila povzročena samo z naše strani – za kar sem že izrazil svoje opravičilo –, ampak da je [k zastoju filmske produkcije] malo prispevala tudi bolezen. Naj povem, da se minister ne odpoveduje slovenskemu filmu in bo delal v smeri, da bo proizvodnja nemoteno potekala,« je zaključil v tretji osebi.
Slovenski filmski center, javna agencija, že dva meseca deluje brez sveta, ki med drugim sprejema in potrjuje programske načrte, na podlagi katerih lahko objavlja javne razpise. Urša Menart, dosedanja članica sveta agencije, je potrdila, da se odsotnost sveta že pozna na produkciji, saj je pravkar padla prva klapa celovečernega prvenca Sare Kern, ki je bil na razpisu potrjen lani, a zaradi nedelujočega sveta še ni dobil odobritve za črpanje sredstev v letošnjem letu. Prav tako so ogroženi vsi drugi filmi, ki bi jih začeli snemati letos.
Minister je povedal, da bodo v najkrajšem času odpravili tudi to težavo. Vmes je naloge in obveznosti sveta agencije prevzelo kar ministrstvo za kulturo kot ustanovitelj agencije, smo izvedeli od Uršule Menih Dokl, ki je napovedala skorajšnjo objavo težko pričakovanih razpisov za sofinanciranje filmov, tudi za manjšinske koprodukcije.
Ob tem sta režiserki Špela Čadež, ki je prejela več kot sto mednarodnih nagrad za animirane filme, a še vedno čaka na priložnost, da bo ustvarila svoj prvi animirani celovečerec, ter Sonja Prosenc, ki pripravlja tretji film, opozorili, kako hitro lahko »zaslovimo« kot država, ki se ne drži pogodbenih obveznosti. Poudarili sta pomembnost mednarodnega sodelovanja, predvsem v kreativnem pomenu, a opozorili, da tuja sredstva ne morejo reševati slovenskega filma. »Kapital, ki ga druge države vlagajo v naše filme, je njihov javni denar. Ta ne bo podpiral slovenskih zgodb,« je dejala Špela Čadež. Če ne bo mogla zbrati denarja doma, se lahko zgodi, da njen naslednji film ne bo več slovenski, zato upa, da si bo Slovenija po lanskem letu povrnila ugled v tujini.
Filmarje je zanimalo tudi, kaj se dogaja na področju priprave predloga novega filmskega zakona, ki ga izbrana komisija pripravlja že nekaj mesecev. Sogovorniki so ponovno utemeljili svoje mnenje, zakaj bi bilo treba izbiro strokovnjakov, ki pišejo zakon, prepustiti krovni zvezi filmskih društev (ki ima 650 članov), saj bi tako lažje oblikovali celosten pogled in prepoznali potrebe heterogenega in kompleksnega področja. Minister je vztrajal, da bo osnutek novega zakona najprej pripravil ožji krog strokovnjakov, ko bo čas za javno razpravo, pa bo v njegovo pretresanje povabljena tudi preostala strokovna javnost. Nič naj ne bi potekalo tajno, saj jih člani komisije, ki so tudi člani filmskih društev, o razvoju dogodkov lahko obveščajo, je pristavila Uršula Menih Dokl. Minister je povedal, da je v novem zakonu (ta sloni na zakonu, imenovanem Slavc, ki leta 2013 ni dočakal parlamentarne potrditve) predvideno združevanje javnih zavodov na področju filma, iskanje zunanjih virov financiranja in povišanje proračunskih sredstev.
Filmarji so ob tem izpostavili težave studia Viba film, ki je po mnenju Mirana Zupaniča sistemsko v drugorazrednem položaju, saj je odvisen od programsko-poslovnih odločitev filmskega centra, kar onemogoča samostojno delovanje studia na trgu, kjer si mora zagotoviti 40 odstotkov sredstev za delovanje. Uršula Menih Dokl je v odgovoru pojasnila, da novi zakon predlaga združitev SFC in Viba filma, zakon o kulturnem evru pa naj bi omogočil tudi sredstva za nujno posodobitev tehnične baze studia.
V nadaljevanju je predstavila tudi načrt pospešene digitalizacije filmske dediščine in po postavkah načrt, kako bo film končno prišel do obljubljenih 11 milijonov evrov letnega proračuna. Pri tem jo je predsednik društva režiserjev Matevž Luzar opozoril, da bi slovenski film potreboval 11 milijonov samo za programska sredstva.
V času, ko so pri nas dejavne številne tuje filmske produkcije, je Jožka Rutarja zanimalo, kako nameravajo odgovorna ministrstva zagotoviti dovolj visok znesek za denarna povračila, ki jih je Slovenija uvedla leta 2017, prvič izplačala pa leta 2018. Glede na količino tujih producentov pri nas za to namenjen milijon evrov hitro kopni. Uršula Menih Dokl je povedala, da se za to osebno zavzema tudi v sodelovanju z drugimi ministrstvi in gospodarskimi organizacijami, kjer ni strahu, da ne bi prepoznali multiplikativnih učinkov tega ukrepa, ki zadevajo tudi okrevanje gospodarstva in povečevanje delovnih mest. Predlagali so povišanje teh sredstev, ki bi jih lahko dočakali že v PKP9, je povedala.
Po tem, ko je letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Matjaž Ivanišin orisal škodo finančne blokade za ustvarjalnost in opozoril, da mora država ustvariti pogoje za kreativno okolje ter zagotoviti varnost in zaščititi panogo, prepoznati mlade talente ter jim omogočiti razvoj, je Metod Pevec psihološke posledice lanskega izčrpavanja opisal kot kolektivno travmo. »Obstaja realen strah, da je film deplasiran in da si želi nekdo ukiniti to panogo, ki je sicer v svetu v razvoju.« V kratkem pregledu »kdo je kdo« je orisal 30-letno zgodovino slovenskega filma – s poudarkom na tem, da so bili filmarji ves čas aktivno vključeni v pisanje zakonov na lastnem področju. Minister je ta »flashback« označil za lep prikaz zakonodajno-političnega loka, ki niha med zaustavljanjem in napredovanjem, ter izrazil začudenje, da še ni bilo oblikovanja in sprejetja celostnega predloga delovanja filmskega področja. Pevec je dodal, da še ni junaka, ki bo reformiral slovenski kulturni model, v katerem film ne bo peto kolo.
Preden se je poslovil, so ministra vprašali še po vizijah za filmsko področje. »Kot minister nimam vizij, imam pa načrte in projekte,« je odgovoril. »Kako vidim slovenski film? Vse najboljše mu želim, kot vsej slovenski kulturi, da bo znala svojo ustvarjalno moč izkoristiti. Kako se bo odvijal slovenski film, je odvisno tudi od vas,« je zaključil.
Od vseh nas, so pristavili filmarji v upanju, da se bo za njihovo področje končno našla politična volja. Današnja debata, ki se je končala s pozivom in željo po vzpostavitvi stabilnega in kreativnega okolja, ki bo omogočalo razvoj in rast filmskega področja, je le vzbudila vtis začetka konstruktivnega dialoga.
Vprašanj, ki že dobro leto mučijo filmarje, in tem za pogovor je bilo veliko, preveč, da bi vsem prišli do dna v dveh urah pogovora, pri čemer se je minister vnaprej opravičil, da bo srečanje po eni uri zapustil zaradi drugih obveznosti. Zato so mu prisotni že v uvodu predstavili posledice blokade sredstev v lanskem letu. Zadnji dan preteklega leta, kot smo poročali, so namreč prejeli nakazila, a ne vseh, skoraj 800.000 evrov se je vrnilo v državni proračun, obveznosti do producentov oziroma nadaljnjih pogodbenih upravičencev pa so se prenesle v to leto.
Petra Vidmar, producentka z dvajsetletnimi izkušnjami in filmi, ki so bili predstavljeni na festivalih od Cannesa do Benetk, za film Orkester v režiji Matevža Luzarja dolgo ni prejela vseh sredstev. Ministru je opisala stisko filmskih delavcev, ki skoraj leto dni niso prejeli plačila za opravljeno delo. Po odlašanju in prošnjah, naj še malo potrpijo, je, da bi vsaj delno poplačala dolgove, prepričala brata o prodaji skupne podedovane nepremičnine.
Tudi producent Jožko Rutar je za svoje tekoče projekte zastavil lastne zlate rezerve, kot je dejal, da bi kril zastoj pogodbeno odobrenih državnih subvencij. To je ministra Simonitija vsaj na videz ganilo. »Če ste v osebnih dolgovih zaradi zaustavitve filmske proizvodnje in to lahko izkažete, bom poskusil pomagati in najti rešitev, da se vam ti dolgovi povrnejo. Rad bi vam prišel naproti in našel solucijo, ki bo nadomestila vašo prizadetost,« se je zavzel minister, ki upa, da so lahko stisko delno premostili tudi s protikoronskimi ukrepi in nadomestili, ki so bili namenjeni tudi samozaposlenim v filmski branži.
O neizplačanih sredstvih iz lanskega proračuna je minister povedal, da je vlado že zaprosil, da prenese znesek v letošnje leto.
Režiserja Mirana Zupaniča je zanimalo, v čem je bila težava, da se minister za kulturo, minister za finance Andrej Šircelj, minister za notranje zadeve Aleš Hojs in predsednik vlade Janez Janša, vsi člani stranke SDS, niso mogli dogovoriti in odpraviti administrativne ovire, ki je blokirala proces financiranja slovenskega filma. Spomnimo naj, da so bili filmski projekti uvrščeni v nacionalni razvojni program, kar je medresorsko sprejemanje projektov birokratsko zapletlo.
Minister se je branil, da je ves čas opravljal svoje naloge in se zavzemal za film. Da mu je letos priboril dodatnih 1.300.000 evrov in da se bo potrudil, da bodo filmarji ta sredstva lahko pravočasno koristili. Hkrati si bo prizadeval, »da bo filmski korpus oblikovan tako, da ne bo več, ali pa bo v manjši meri, odvisen od zunanjih dejavnikov«. V isti sapi se je posul s pepelom. »Upam, da se bodo zadeve uredile in da ta škoda ni bila povzročena samo z naše strani – za kar sem že izrazil svoje opravičilo –, ampak da je [k zastoju filmske produkcije] malo prispevala tudi bolezen. Naj povem, da se minister ne odpoveduje slovenskemu filmu in bo delal v smeri, da bo proizvodnja nemoteno potekala,« je zaključil v tretji osebi.
Agencija še vedno brez sveta
Slovenski filmski center, javna agencija, že dva meseca deluje brez sveta, ki med drugim sprejema in potrjuje programske načrte, na podlagi katerih lahko objavlja javne razpise. Urša Menart, dosedanja članica sveta agencije, je potrdila, da se odsotnost sveta že pozna na produkciji, saj je pravkar padla prva klapa celovečernega prvenca Sare Kern, ki je bil na razpisu potrjen lani, a zaradi nedelujočega sveta še ni dobil odobritve za črpanje sredstev v letošnjem letu. Prav tako so ogroženi vsi drugi filmi, ki bi jih začeli snemati letos.
Minister je povedal, da bodo v najkrajšem času odpravili tudi to težavo. Vmes je naloge in obveznosti sveta agencije prevzelo kar ministrstvo za kulturo kot ustanovitelj agencije, smo izvedeli od Uršule Menih Dokl, ki je napovedala skorajšnjo objavo težko pričakovanih razpisov za sofinanciranje filmov, tudi za manjšinske koprodukcije.
Ob tem sta režiserki Špela Čadež, ki je prejela več kot sto mednarodnih nagrad za animirane filme, a še vedno čaka na priložnost, da bo ustvarila svoj prvi animirani celovečerec, ter Sonja Prosenc, ki pripravlja tretji film, opozorili, kako hitro lahko »zaslovimo« kot država, ki se ne drži pogodbenih obveznosti. Poudarili sta pomembnost mednarodnega sodelovanja, predvsem v kreativnem pomenu, a opozorili, da tuja sredstva ne morejo reševati slovenskega filma. »Kapital, ki ga druge države vlagajo v naše filme, je njihov javni denar. Ta ne bo podpiral slovenskih zgodb,« je dejala Špela Čadež. Če ne bo mogla zbrati denarja doma, se lahko zgodi, da njen naslednji film ne bo več slovenski, zato upa, da si bo Slovenija po lanskem letu povrnila ugled v tujini.
Deset filmskih ustvarjalcev, članov strokovnih društev, je po turbulentnem letu vzpostavilo dialog z ministrom Simonitijem. Foto Matej Družnik
Novi filmski zakon
Filmarje je zanimalo tudi, kaj se dogaja na področju priprave predloga novega filmskega zakona, ki ga izbrana komisija pripravlja že nekaj mesecev. Sogovorniki so ponovno utemeljili svoje mnenje, zakaj bi bilo treba izbiro strokovnjakov, ki pišejo zakon, prepustiti krovni zvezi filmskih društev (ki ima 650 članov), saj bi tako lažje oblikovali celosten pogled in prepoznali potrebe heterogenega in kompleksnega področja. Minister je vztrajal, da bo osnutek novega zakona najprej pripravil ožji krog strokovnjakov, ko bo čas za javno razpravo, pa bo v njegovo pretresanje povabljena tudi preostala strokovna javnost. Nič naj ne bi potekalo tajno, saj jih člani komisije, ki so tudi člani filmskih društev, o razvoju dogodkov lahko obveščajo, je pristavila Uršula Menih Dokl. Minister je povedal, da je v novem zakonu (ta sloni na zakonu, imenovanem Slavc, ki leta 2013 ni dočakal parlamentarne potrditve) predvideno združevanje javnih zavodov na področju filma, iskanje zunanjih virov financiranja in povišanje proračunskih sredstev.
Filmarji so ob tem izpostavili težave studia Viba film, ki je po mnenju Mirana Zupaniča sistemsko v drugorazrednem položaju, saj je odvisen od programsko-poslovnih odločitev filmskega centra, kar onemogoča samostojno delovanje studia na trgu, kjer si mora zagotoviti 40 odstotkov sredstev za delovanje. Uršula Menih Dokl je v odgovoru pojasnila, da novi zakon predlaga združitev SFC in Viba filma, zakon o kulturnem evru pa naj bi omogočil tudi sredstva za nujno posodobitev tehnične baze studia.
V nadaljevanju je predstavila tudi načrt pospešene digitalizacije filmske dediščine in po postavkah načrt, kako bo film končno prišel do obljubljenih 11 milijonov evrov letnega proračuna. Pri tem jo je predsednik društva režiserjev Matevž Luzar opozoril, da bi slovenski film potreboval 11 milijonov samo za programska sredstva.
V času, ko so pri nas dejavne številne tuje filmske produkcije, je Jožka Rutarja zanimalo, kako nameravajo odgovorna ministrstva zagotoviti dovolj visok znesek za denarna povračila, ki jih je Slovenija uvedla leta 2017, prvič izplačala pa leta 2018. Glede na količino tujih producentov pri nas za to namenjen milijon evrov hitro kopni. Uršula Menih Dokl je povedala, da se za to osebno zavzema tudi v sodelovanju z drugimi ministrstvi in gospodarskimi organizacijami, kjer ni strahu, da ne bi prepoznali multiplikativnih učinkov tega ukrepa, ki zadevajo tudi okrevanje gospodarstva in povečevanje delovnih mest. Predlagali so povišanje teh sredstev, ki bi jih lahko dočakali že v PKP9, je povedala.
Kolektivna travma
Po tem, ko je letošnji nagrajenec Prešernovega sklada Matjaž Ivanišin orisal škodo finančne blokade za ustvarjalnost in opozoril, da mora država ustvariti pogoje za kreativno okolje ter zagotoviti varnost in zaščititi panogo, prepoznati mlade talente ter jim omogočiti razvoj, je Metod Pevec psihološke posledice lanskega izčrpavanja opisal kot kolektivno travmo. »Obstaja realen strah, da je film deplasiran in da si želi nekdo ukiniti to panogo, ki je sicer v svetu v razvoju.« V kratkem pregledu »kdo je kdo« je orisal 30-letno zgodovino slovenskega filma – s poudarkom na tem, da so bili filmarji ves čas aktivno vključeni v pisanje zakonov na lastnem področju. Minister je ta »flashback« označil za lep prikaz zakonodajno-političnega loka, ki niha med zaustavljanjem in napredovanjem, ter izrazil začudenje, da še ni bilo oblikovanja in sprejetja celostnega predloga delovanja filmskega področja. Pevec je dodal, da še ni junaka, ki bo reformiral slovenski kulturni model, v katerem film ne bo peto kolo.
Preden se je poslovil, so ministra vprašali še po vizijah za filmsko področje. »Kot minister nimam vizij, imam pa načrte in projekte,« je odgovoril. »Kako vidim slovenski film? Vse najboljše mu želim, kot vsej slovenski kulturi, da bo znala svojo ustvarjalno moč izkoristiti. Kako se bo odvijal slovenski film, je odvisno tudi od vas,« je zaključil.
Od vseh nas, so pristavili filmarji v upanju, da se bo za njihovo področje končno našla politična volja. Današnja debata, ki se je končala s pozivom in željo po vzpostavitvi stabilnega in kreativnega okolja, ki bo omogočalo razvoj in rast filmskega področja, je le vzbudila vtis začetka konstruktivnega dialoga.
