Tiskane izdaje
Če si nagrajenec Festivala slovenskega filma, na podelitev nagrad nikakor ne smeš priti v elegantnejši večerni opravi, še zlasti, če si ženska, saj se ti lahko zgodi, da te na odru pričaka član strokovne žirije, sicer filmski režiser, oblečen v kratke hlače in obut v teniske.
Glamur pač nikoli ni bil sestavni del nacionalnega filmskega festivala in tisti, ki morda še menijo, da lahko človek tudi z obleko pokaže spoštovanje do nekega dogodka, in če smo na podelitvi najvišjih nagrad na področju nacionalne kinematografije, tudi do nagrajenega ustvarjalca, velja za iz časa iztaknjenega staromodnega konservativnega nergača. A to je očitno le neka logična kostumografska metafora siceršnjega stanja v slovenski kinematografiji.
Jabolka in hruške
Da je z njo marsikaj narobe, je prepričljivo, tako kot leto poprej, demonstrirala tudi letošnja žirija. Lanski prejemnik vesne za najboljši film Boj za, režiser Siniša Gačić, prav tako lanski dobitnik nagrade za najboljši študentski film Gregor Božič, filmska ustvarjalka Varja Močnik, doktorica filmskih študij Polona Petek in direktor fotografije Simon Pintar so namreč tako kot program festivala pri nagradah pomešali med seboj neprimerljive stvari. V zagovor jim gre gotovo dejstvo, da niso bili prva takšna žirija, pa tudi, da ogled kar 63 filmov različnih dolžin, žanrov in zvrsti v tako kratkem času spodnese kriterije tudi največjemu profesionalcu.
Kritika odločitev žirije najbrž ne velja ravno za najbolj spodobno stvar na svetu. Še zlasti ali predvsem zato, ker zanje prejemniki nagrad seveda niso nič krivi in si vsak izmed njih seveda zasluži čestitke. Potem pa tudi zato, ker ima pač vsaka žirija svoj okus, o katerem se pregovorno ne razpravlja. Pa vendar: kadar ta okus kaže na določeno strokovno nekompetentnost, velja biti – v dobrobit slovenske kinematografije, ki ima presežke, le prepoznati jih je treba – tudi malce nespodoben.
Naj začnem kar z nagrado za najboljši celovečerni film, ki je šla prvi slovenski grozljivki, Idili, sicer prvencu Tomaža Gorkiča. Film, ki se žanra loti suvereno, gotovo ni brez odlik. Ena med njimi je maska, predvsem dveh hribovskih človeških spak, ki je na ravni Hollywooda, a ni bila opažena. Druga je izvirno speljana groza, ki je v tem filmu metafora scela alkoholizirane slovenske družbe, v kateri so pravi dedci tisti, ki se nalivajo do nezavesti in ubijajo s sekiro. Grotesknih, z družbeno kritiko podloženih referenc na slovensko realnost je v tem filmu še nekaj. Vendar pa filmu zelo jasno zmanjka scenaristične kompaktnosti in tempa za celovečerno formo.
Med sedmimi igranimi celovečerci sta bila v njej letos prepričljiva le Utrip ljubezni Borisa Petkoviča in Psi brezčasja Mateja Nahtigala. Naslednji problem je nagrada za scenografijo, ki jo je žirija utemeljila takole: »Ob pogledu na vršace nam hoče zaigrati srce, a nemudoma vemo, da se v razgledih skrivajo temne skrivnosti kleti.« Scenografija so namreč v tem filmu predvsem že sami po sebi fotogenični slovenskih hribi in gozd. In če nam hoče »ob pogledu na vršace« zaigrati srce, je zato prej kot scenograf zaslužen direktor fotografije. Scenografija pa je skupaj s kamero prepričljiva nekje drugje. V filmu Psi brezčasja, ki mu uspe arhitekturno še vedno precej socialistično Velenje spremeniti v skorajda stripovsko dizajnirano, brezimno, temačno urbano džunglo, brezno greha, polno razpadajočih in mračnih hodnikov ter zadimljenih ofucanih barov, kar dosledno ustvari filmnoirovsko atmosfero.
Kratka zgodba proti romanu
Naslednja je nagrada za režijo Janu Cvitkoviču za kratki film Ljubezen na strehi sveta, ki filigransko izpelje podobo ljubezni med ostarelima zakoncema. Prav, ampak, ali je dejansko mogoče primerjati režijo 15-minutnega filma z režijo celovečernega? Ali pa je morda žirija hotela povedati, da je bil Cvitkovič kot režiser celovečerne Šiške Deluxe, ki ni prejela niti ene samcate nagrade, zanič, tu pa odličen? Da je torej režiser kratkih, ne pa celovečernih dolžin? Podobno vprašanje sledi pri nagradi za scenarij Darku Sinku za kratki film Sošolki, sicer absolutno relevantni, aktualni in suvereno posneti zgodbi o vmešavanju staršev v šolski vsakdan, vendar pa je to scenarij za 25 minut dolg film. Razlika s celovečercem je podobna razliki med pisanjem kratke zgodbe ali petsto strani dolgega romana. Enako velja za prepoznavanje igralskih dosežkov, glasbe in še česa v kratkih in dolgih filmskih formah.
Če letos ne bi bilo žirije Združenja slovenskih filmskih kritikov (mimogrede, v festivalski žiriji ni bilo niti enega filmskega publicista, niti enega igralca in niti enega renomiranega filmskega ustvarjalca starejše generacije), bi bil produkcijsko gverilski film Psi čuvaji debitanta Mateja Nahtigala, ki je bil gotovo eno najlepših presenečenj festivala, povsem spregledan. A če že žirije ni prepričala staromodna filmnoirovska lokalka univerzalnih dimenzij, brezizhodne atmosfere, staromodnega sloga, privlačnega tempa in družbenokritične ostrine, je še manj razumljivo, zakaj je spregledala Utrip ljubezni Borisa Petkoviča, ki ga je potolažila z nagrado za montažo, s katero se je sicer mogoče povsem strinjati.
Tako polno zapakirane in dinamične urbane najstniške romance, podložene z glasbo (tudi brez nagrade), ki postane tako rekoč del filmskega dialoga, že zlepa nismo videli. Film, ki je namenjen gimnazijskemu občinstvu in ga poganjajo ljubezenski zapleti med raperjem in študentko violine, obenem pa ima nespregledljivo družbenokritično in pedagoško noto, je imel namreč v kontekstu letošnjih igranih celovečercev najpopolnejše odgovore na vprašanje, kaj želi povedati, komu to želi povedati in kako bo to naredil. To pa nikakor ni malo.
Za tolažbo igranim celovečercem bi bilo treba na koncu vseeno reči, da so jo letos še relativno dobro odnesli. Naj se samo spomnijo, da jim lani ni primazal zaušnice samo kratki film, ampak kratki študentski film (po novem mu sicer na festivalu povsem neustrezno pravijo študijski), ki je odnesel vesne za režijo, scenarij, žensko vlogo in seveda kratki film. (O letošnji nagradi za najboljši študentski film pa raje ne razmišljam, saj se mi zdi, da z žirijo nismo gledali istih filmov.)
Na začetku festivala sem napisala, da po lanski nagradni dogodivščini samih nagrad ni treba dojemati kot enega največjih problemov slovenske kinematografije. To trditev jemljem nazaj in pripominjam, da ne vem več dobro, zakaj se v tej finančno podhranjeni slovenski kinematografiji tako zelo trudimo s produkcijo celovečernih filmov, če pa smo – to je menda zdaj že jasno – več kot dokazano kinematografija kratkih dolžin. Zanje pišemo najboljše scenarije in glasbo, najbolje jih režiramo, pa še najbolje v njih igramo. Glede na dejstvo, da je kratka forma predvsem forma učenja filmske obrti in forma filmskega eksperimenta, se zato samo po sebi postavlja vprašanje, kaj to govori o sodobni slovenski kinematografiji.
