18. Motovunski filmski festival: Petdnevni stampedo za filmofile

Od 25. do 29. julija se bo zvrstilo 120 filmov. V fokusu francoska kinematografija in Dogma 95.

Objavljeno
21. julij 2015 15.56
 Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Motovunski filmski maraton, na katerem se projekcije neprekinjeno vrstijo od desetih dopoldne do štirih zjutraj, bo ponudil 120 naslovov najboljšega, kar je po svetu nastalo v malih in neodvisnih kinematografijah, od dokumentarnih do igranih, od kratkih do celovečernih filmov, ter podelil nagrade propeler, maverick, fipresci, nagrado za kratki film in častno nagrado.

Festival je letos dočakal polnoletnost, zato je na programu, kakor pravi direktor Igor Mirković, veliko filmov o odraščanju, dozorevanju. »Vendar imamo tudi take, ki niso za mladoletne, ter komedije, pa nežne in tudi bolj brutalne filme. Poskušali smo sestaviti program, ki vsebuje vso raznolikost sodobnega filma.«

Letošnji osemnajsti festival je po štetju pravzaprav sedemnajsti. Leta 2010 so preskočili številko trinajst, da jih ne bi zadela zla usoda. In jih ni. Motovunski filmski festival je še vedno eden najbolj priljubljenih v regiji. Na letošnjem bo prikazanih okoli 120 filmov v štirih kinih. Na večernih projekcijah na glavnem trgu na prostem je prostora za 400 ljudi.

V glavnem programu je 22 filmov, od zelo znanih do popolnoma neznanih, trinajst od njih v konkurenci za osrednjo nagrado propeler ter nagrado kritikov fipresci. »Prvič je med njimi kolumbijski film, celo nekaj debitantov, a tudi veterani in filmska legenda Končalovski,« pravi selektor glavnega programa Jurica Pavičić. Na sporedu bo zmagovalec San Sebastiana (Magično dekle/Magical Girl, režija Carlos Vermut), prejemnik srebrnega leva v Benetkah (Poštarjeve bele noči/The Postman's White Nights, režija Andrej Končalovski) in dobitnik nagrade žirije na festivalu v Cannesu ( Jastog/The Lobster, režija Yorgos Lanthimos).

Ob že nagrajenih so tudi takšni, za katere so redki že slišali in bi lahko prijetno presenetili: dva filma iz doslej kinematografsko neizrazitega Kosova, prvič pa bo prikazana celotna mini TV-serija Mali Quinquin (P'tit Quinquin) režiserja Bruna Dumonta. Bizarna in duhovita kriminalka z neobičajnimi liki in absurdnimi situacijami je narejena sicer v televizijskem formatu, vendar je bila v integralni dolžini prikazana na številnih svetovnih festivalih.

V osrednjem programu je tudi edini film iz naše regije, najbolj uspešen film hrvaške sezone z nagrado žirije v sekciji Poseben pogled na festivalu v Cannesu, Zvizdan v režiji Daliborja Matanića.

Spremljevalne delikatese

Poleg glavnega programa s tekmovalnimi filmi se bo odvrtel obsežen spremljevalni program. Njegova zanimivost je precejšen delež televizijskih serij. »Televizijske serije so zadnja leta,« pravi Mirković, »najbolj vitalen aspekt filmske industrije. Najprej je na festivalih uspelo prebiti led dokumentarcem, sedaj še filmskim serijam.« V zadnjem času so, po dokumentarcih, dobile svoje mesto tudi v festivalskih programih. V Motovunu jih je zato zanimalo, kako nastajajo vrhunske evropske serije. V program so, poleg že omenjenega Malega Quinquina, uvrstili še danski seriji Oblast in Most ter britansko Ripper Street.

Filmski fokus je namenjen francoski kinematografiji. Štirje med filmi so v glavnem programu, še kopica pa v spremljevalnem pod naslovom Brutalni Francozi (Bruno Dumont, Leos Carax, Francois Ozon, Gaspar Noé). Iz Francije prihaja tudi razstava fotografij francoskih filmskih zvezd Kate Barry, prezgodaj preminule hčerke igralke in pevke Jane Birkin ter skladatelja Johna Barryja.

Ob Francozih je del spremljevalnega programa posvečen Dancem z naslovom Dvajset let Dogme z izborom petih filmov. Gre za filmsko gibanje, ki sta ga z manifestom pred dvajsetimi leti sprožila Lars Von Trier in Thomas Vinterberg, pridružili pa so se jima še Levring, Kragh-Jacobsen, Susanne Bier.

Manifest Dogma 95 sta naslovila Zaobljuba nedolžnosti (čistosti), v njem pa se zavzela za drugačne filmske pristope: snemanje mora biti na samem kraju dogajanja, rekvizitov in scenografije na lokacijo ni dovoljeno prinašati, zvok ne sme biti ustvarjen ločeno od slike, snema se s kamero iz roke, ni sprejemljivo posebno osvetljevanje, uporaba optičnih naprav in filtrov je prepovedana, ne sme biti navidezne akcije, žanrski filmi niso sprejemljivi, režiser ne sme biti naveden. Dogma je bila takrat ključna protiutež hollywoodski žanrski, s posebnimi učinki nabiti kinematografiji.

Odlična programska začimba je še izbor dokumentarcev v sekciji Pomagaj, Bog, ki obravnavajo verski ekstremizem vseh barv in religij. Med njimi sta film o Dancih afriškega rodu, ki se pridružijo islamski fundamentalistični skupini Al Šabab, pripravljeni, da postanejo ljudje bombe, in film Salma režiserke Kim Longinotto, premierno prikazan leta 2013 na festivalu Sundance, o tamilski pesnici, katere pesmi so prišle do bralcev kljub temu, da jo je imela družina 25 let zaprto v hišnem priporu. Salma bo tudi letošnja gostja festivala.

Častna nagrada Rajku Grliću

Poleg glavne nagrade propeler in nagrade združenja filmskih kritikov fipresci, ki bosta podeljeni filmom v glavnem programu, bodo podelili še nagrado za kratki film. Nagrajenca, ki prejme tisoč evrov, izbere lanski nagrajenec med dvajsetimi filmi, ki jih je izmed prijavljenih odbral selektor Andrej Korovljev. Med njimi je tudi slovenski Luči mesta Klemna Dvornika.

Tem nagradam sta dodani še dve, maverick in častna nagrada. Prva je namenjena avtorjem, ki so s svojo individualnostjo, svobodnim duhom in inovativnostjo širili meje filmskega izraza. Letos jo prejme poljski režiser Jerzy Skolimowski (1938), tudi scenarist, dramatik, igralec, slikar in pesnik, dobitnik več prestižnih priznanj.

Častna festivalska nagrada 50 let, namenjena tistim, ki so s filmskimi trakovi preživeli pol stoletja ustvarjanja, gre letos v roke Rajku Grliću, enemu najbolj plodnih filmskih režiserjev z enajstimi celovečerci (dvanajstega pripravlja), med katerimi sta dve filmski klasiki, Samo enkrat se ljubi/Samo jednom se ljubi in V žrelu življenja/U raljama života. Bil je tudi dolgoletni umetniški direktor Motovunskega festivala (do leta 2009).

Gostje, koncerti in druženja

V istrski vasici boste na ozkih tlakovanih ulicah lahko srečali zanimive goste. Med njimi bodo že omenjena tamilska pesnica Salma, palestinski režiser Elia Suleiman (njegovi filmi so bili nagrajevani od Cannesa do Benetk), albanski režiser Isa Qosja ter hrvaški Dalibor Matanić, poleg njih pa še kopica producentov in igralcev (MyAnna Buring, Marina Anduix, Victoria Mayer, Dider Le Neck, Marco Lorenzini).

Stari Motovun, vasica tartufov, vina, olivnega olja, sira in pršuta, se bo tako zopet spremenil v mravljišče filmofilov. Naj se tisti, ki se bodo v festivalskih dneh ob jutranjih urah peljali čez Istro na morje, ne ustrašijo skrokanih in razkuštranih glav, ki bodo zjutraj lezle iz malih iglujev na improviziranih, za šotorišče pripravljenih travnikih ob vznožju hriba. Poleg filmov je namreč veselo tudi na brezplačnih koncertih. Letos bodo za zvoke poskrbeli pianist Kjartan Sveinsson, zagrebški underground bend Abop, pariški The Joke z mešanjem reggaeja, punka, rocka in hiphopa ter beograjski Repetitor.

Navigacija in pogon festivala bosta zopet v rokah prostovoljcev, ki v zameno za hrano in prenočišče opravljajo različne naloge, od vzdrževanja kinodvoran, prodaje in preverjanja vstopnic, do dežurstev v festivalskem kampu (prijavilo se je 400 ljudi, izbrali so jih 55). Nastanitev v ekokampu je brezplačna, čeprav se tam spi bolj malo. Ob nakupu vstopnic obiskovalec poravna le zakonsko obvezno turistično takso v znesku sedmih kun na dan.

Motovunski filmski festival se je prvič zgodil leta 1999, ko v hrvaških kinih niso prikazali niti enega nehollywoodskega filma od okoli tri tisoč filmov, koliko jih je takrat na leto nastalo zunaj velikih studiev. V program so zato takrat uvrstili inovativne, izključno nehollywoodske filme, začeli s skromnimi sredstvi, veliko zanesenjaštva, brez tekmovanja in nagrad. Prvi v regiji so festival vzdrževali z ekipo prostovoljcev, ki so jim dali v zameno dostop na vse dogodke, privabili mladino in osvojili občinstvo.