20 let SFC: Trdoživi deseti brat

Nacionalna kinematografija­ je bila prvi in je do danes še vedno­ edini resor na področju­ kulture, ki je po osamosvojitvi­ doživel večje sistemske spremembe.

Prvi dan januarja leta 1995 je namreč uradno začel delovati Filmski sklad Republike Slovenije, na katerega je država prenesla »izvajanje nacionalnega kulturnega programa v delu, ki pokriva filmsko proizvodnjo in reproduktivno kinematografijo«.

Vendar se dvajsetletna zgodovina sklada, ki je bil leta 2010 statusno preoblikovan v Slovenski filmski center, javno agencijo RS, danes bolj kot zgodovina urejenih, stabilnih in ustvarjalno cvetočih razmer na področju filma bere kot zgodovina permanentnih sporov, tožb, nižanja sredstev in drugih turbulenc, v katerih se je zamenjalo kar trinajst direktorjev, med njimi jih je bilo kar šest »samo« vršilcev dolžnosti.

Le filmski režiser Filip Robar Dorin je vodil sklad polni, takrat še štiriletni mandat. Če k Dorinovim direktorskim letom prištejemo tri leta in pol, odkar je na čelu filmskega centra nekdanji producent Jožko Rutar, to pomeni, da je po­vprečen mandat preostalih trajal komaj trinajst mesecev. V takšnih pogojih ter ob dejstvu, da je agencija zadnja tri leta upravičena le do treh zaposlenih, financiranih iz državnega proračuna, sredstev za filmski program pa ima vse manj, je pravi čudež, da filmski center in z njim slovenska kinematografija sploh še delujeta.

Napovedi rekordne

A zadnjih dvajset let filmskega centra je kljub številnim debaklom in stalnemu vmešavanju politike pa tudi tako imenovane stroke v njegovo delovanje nesporno tudi obdobje, ko se je slovenskemu filmu uspelo vrisati na evropski pa tudi širši filmski zemljevid. Predmet navdušenja in gledalske podpore je bil velikokrat predvsem doma.

Leto, ki se je izteklo, v nacionalnem filmskem programu ni pustilo presežnih sledov ne v kakovostnem ne količinskem smislu. Zato pa so napovedi za jubilejno leto rekordne: s podporo filmskega centra bo namreč leta 2015 dokončanih kar šest igranih celovečernih filmov (prvenca Žige Virca in Tomaža Gorkiča ter novi filmi Jana Cvitkoviča, Damjana Kozoleta, Vlada Škafarja in Mihe Knifica) ter celovečerna dokumentarca Metoda Pevca in Roka Bička.

Agencija je sofinancirala še šest manjšinskih koprodukcij, iz njenega programa pa bodo letos padle tudi prve klape sedmih novih dolgometražnih filmov, med njimi Rumeni boogie ali Oda radosti Karpa Godine, Ivan Janeza Burgerja in Pojdi z mano Igorja Šterka. Če dodamo še en celovečerec Mihe Knifica in igrani celovečerni film Matevža Luzarja, ki sta nastala v produkciji TV Slovenija, pa celovečerca Borisa Petkovića in Blaža Završnika, pri katerih je nacionalka sodelovala kot koproducentka, ter začetek snemanja dveh novih televizijskih igranih filmov Borisa Jurjaševiča in Klemena Dvornika, bi moralo biti jubilejno leto agencije obenem tudi eno najuspešnejših filmskih let od osamosvojitve naprej.