Tiskane izdaje
Drugi igrani celovečerec slovenskega režiserja Olma Omerzuja na »začasnem delu« na Češkem ironično banalnega naslova Družinski film je izrazito prefinjeno in kontrolirano posneta družinska drama, ki gledalcu ves čas spodmika njegova pričakovanja, za povrh pa postreže še s subverzivnimi črnohumornimi vinjetami.
Družino iz naslova srečamo in medias res, v enoprostorcu višjega cenovnega razreda, opremljenem s televizijo, na kateri pravkar predvajajo poljudnoznanstveno oddajo o divjih živalih. Družina je pravi kliše harmonične družine: pubertetni petnajstletnik Erik, njegova starejša sestra, študentka Ana, ljubeča starša in družinski ljubljenec, pes Otto. Ta kliše je tu seveda iz enega samega razloga - da bo razbit. Ampak razbit ne bo glasno, ampak potiho in počasi.
Starša se naslednji dan s psom odpravita na jadranje po Indijskem oceanu, torej precej daleč stran in za konkretno veliko časa. Stiki med njimi bodo potekali po Skypu, a ti stiki bodo precej formalne narave, nekakšen small talk, ki se pravzaprav za nikogar zares ne zanima.
Najstnika sedaj kraljujeta v moderno opremljenem praškem meščanskem stanovanju, pri njima se naseli še Anina prijateljica in mladina začne okušati svobodo življenja brez nadzora odraslih. V to nekakšno alternativno družino se začno tihotapiti napetosti, med njimi ta, da Anina prijateljica zapelje Erika, s čimer se Ana, ki ji je zaupana skrb za brata, sicer ne strinja, ukrepa pa tudi ne. Najstniško uživanje svobode kulminira v dejstvu, da Erik preneha hoditi v šolo. Šolski nadzor očitno še deluje in Erikov oče po Skypu rekrutira svojega samskega brata Martina. Ta očetovsko vlogo vzame dobesedno - najstnika neha poganjati nekakšen privid odraslosti, mesto odraslega sedaj zasede Martin in trojica se začne vzpostavljati kot funkcionirajoča družina.
Sugestija, da smo s tem opravili z glavno družinsko dramo, katere del naj bi bila domnevno neodgovorna odsotnost staršev, ne bi mogla biti napačnejša. Po namigu na nepričakovano, vendar v filmu nevideno nevihto na morju, se namreč stiki med starši in otroki povsem pretrgajo.
Edina sled (za gledalca) je pes, ki se je očitno rešil na obalo neobljudenega eksotičnega otoka, na katerem skuša sedaj preživeti. Dolgi prizori njegove osamljenosti sprva delujejo nekako iztaknjeno in meditativno upočasnijo tempo filma. Z razlogom: v finalu, ki prinese scela presenetljiv preobrat - ta pa na novo definira vse pozicije v družini -, je namreč ravno pes tisti, ki bo morda družino, ki tudi zanj ni več ista, kot je bila, zlepil nazaj.
Družinski film je delikaten in predvsem zelo precizen, če bi že morali najti referenco morda malenkost hanekejevski film, ki brez velikih besed mojstrsko razstavi na videz vsakdanjo družino na njene posamezne dele, da bi jo na koncu pustil pred odločitvijo, ali se bo sposobna oziroma sploh še želela sestaviti. Omerzu pa je z njim potrdil, da ima potencial postati eden največjih evropskih avtorjev.
