Tiskane izdaje
Letošnji ljubljanski filmski festival prinaša pestro ponudbo iz vsega sveta, poleg raznovrstnosti pa ga odlikuje tudi zgledno število izstopajočih filmov, ki so vzbudili pozornost na pomembnih festivalih, bili favoriti za nagrade ali nagrajeni.
Med temi filmi se jih nekaj poteguje tudi za nominacijo za tujejezičnega oskarja. Precejšnje možnosti, da se prebije med nominirance, ima madžarski kandidat Savlov sin, ki je do zdaj prejel že nekaj nagrad, med drugim veliko nagrado žirije v Cannesu in posebno nagrado žirije na festivalu v Sarajevu.
Ta izredni debitantski dosežek Lászla Nemesa, nekdanjega pomočnika Béle Tarra, je prikaz iskanja odrešitve v srcu pekla skozi zgodbo o madžarskem pripadniku Sonderkommanda, enote židovskih taboriščnikov, katerih naloga je bila vodenje taboriščnikov v plinske celice in sežiganje trupel.
Islandski kandidat Ovna Grímurja Hákonarsona, ki je v Cannesu prejel nagrado v programu Posebni pogled, skozi zgodbo o dveh bratih, ki se leta ne pogovarjata, toplo in s tankočutnim, suhim humorjem prikazuje globoko zakoreninjeno ruralno kulturo, neločljivo povezano z islandskim nacionalnim duhom. V ozadju pa je fantastična severnjaška krajina.
Med nominirance za tujejezičnega oskarja se lahko uvrsti tudi hrvaški Zenit Daliborja Matanića, ki se prav tako ponaša z več mednarodnimi festivalskimi nagradami, vključno s tisto v programu Posebni pogled v Cannesu. Govori o prepovedani ljubezni, njeni krhkosti in obenem moči. Ta filmska zgodba, posneta tudi v slovenski in srbski koprodukciji, zajema tri desetletja, dogaja pa se v dveh sosednjih vaseh, obremenjenih s spopadi in nestrpnostjo iz preteklosti.
Omeniti kaže še romunskega kandidata Bravo!. Film se dogaja v Romuniji leta 1835 in spremlja lokalnega žandarja Costandina ter njegovega sina, ki iščeta Roma Carfina, pobeglega sužnja, obtoženega afere z ženo svojega gospodarja. Izmenjujoče se akcijske prizore z nadrealnimi dialogi režiser Radu Jude, v Berlinu nagrajen za režijo, mojstrsko umesti v analizo politične in religijske krajine vzhodne Evrope 19. stoletja in pri tem prevprašuje, kaj je šlo narobe v zgodovini majhnih narodov vzhodne Evrope.
Občinstvo in nagrade
Nagrade in znana avtorska imena se včasih ne ujamejo z okusom občinstva, kar se najbrž ne bo zgodilo z letošnjim prejemnikom zlatega medveda na Berlinalu. To je Taksi najbolj znanega iranskega filmskega disidenta in hišnega pripornika zaradi širjenja protiislamske propagande Džafarja Panahija. Gre za enega najpomembnejših filmov leta.
Film skozi nekaj ur vožnje v taksiju, ki ga vozi sam režiser, daje presek iranske družbe na dramatičen in komičen način. Panahi, režiser in igralec hkrati, na ulicah iranskega velemesta vkrcava in izkrcava različne potnike – od žeparja, trgovca s piratskimi cedeji do žensk, ki gredo na romanje. Panahi je vse to posnel s skrito kamero, nameščeno v taksiju.
Več kot umetnost
Eden glavnih favoritov za beneškega zlatega leva je bil francosko-nemški film Frankofonija ruskega režiserja Aleksandra Sokurova. Sokurov je morda edini avtor, ki lahko pritegne občinstvo v kinematografe s pripovedjo o muzeju. Potem ko je v Ruskem zakladu leta 2002 skozi en kader v Ermitažu predstavil 200 let ruske zgodovine, se je s Frankofonijo podal v Francijo. Sokurov, režiser, scenarist, snemalec, montažer in producent, je ustvaril filozofsko, raziskovalno in vizualno razkošno delo o muzeju Louvre med nacistično okupacijo Francije. Film so z navdušenjem sprejeli tudi gledalci na beneškem Lidu, gotovo bo všeč tudi ljubljanskim gledalcem, sploh ne samo tistim, ki jih zanima umetnost, a tem še prav posebej. Film ima zanimiv zorni kot, ker govori o sodelovanju med Francozi in Nemci pri ohranjanju umetniške in s tem civilizacijske dediščine.
Ne bomo pa na Liffu videli precej presenetljivega beneškega zmagovalca, venezuelskega filma Desde allá (Od daleč), kar ni posebna škoda.
Na festivalih v Benetkah in Torontu je vzbudil precejšnjo pozornost tudi politični film Amosa Gitaia Rabinov zadnji dan, ki rekonstruira dogodke v zadnjih urah edinega mirotvornega izraelskega premiera Jicaka Rabina pred atentatom nanj. V igrano-dokumentarnem filmu je avtor uporabil arhivsko gradivo in s tem prikazal vso paranojo in politično spletko, kjer dogajanje kreirajo skrajna parlamentarna desnica, ekstremistični rabini, militantni priseljenci in tajni agenti.
Prejemnik velike nagrade žirije v Berlinu in eden resnejših kandidatov za zlatega medveda, čilski film Klub režiserja Pabla Larraína, se ukvarja z duhovniškimi zlorabami otrok.
Po lepoti mladost
Italijan Paolo Sorrentino je gledalce po svetu in tudi v Sloveniji navdušil z Neskončno lepoto, tokrat pa bomo lahko videli njegovo Mladost. Film je na festivalu v Karlovih Varih nagradilo občinstvo. Sorrentino je odpeljal Michaela Caina in Harveyja Keitela na pomlajevalni velnes v tisti prestižni hotel v Davosu, katerega ambient je popisoval Thomas Mann v Čarobni gori.
Čas pionirjev je obudila ruska režiserka Natalija Kudrjašova. V svojem filmu Pionirji heroji tematizira probleme treh pionirjev z ruskega podeželja, ki 25 let pozneje živijo v Moskvi, kjer se težko znajdejo.
Gledali bomo lahko tudi zmagovalca z največjega in najpomembnejšega filmskega festivala na svetu, canskega. Francoski film Dheepan režiserja Jacquesa Audiarda je aktualen zaradi azilantske tematike, vendar mu prav noben kritik ni napovedal zmage, še več, uvrstili ga niso niti na širši seznam favoritov. Film Jastog grškega režiserja Jorgosa Lantimosa, ki je tudi na Liffu, je v Cannesu dobil nagrado žirije, tretjo po pomenu, kritiki pa so ga precej hvalili. Film z zvezdniško igralsko zasedbo – Colin Farrell, Rachel Weisz, John C. Reilly in Léa Seydoux – govori o distopijski družbi prihodnosti, v kateri je kaznivo biti brez partnerja. Ljudje lahko živijo kot heteroseksualni ali homoseksualni pari.
Nagrado za režijo v Berlinu pa je v tem tako moškem poklicu dobila Poljakinja Małgorzata Szumowska za film Telo, med nagrajenimi in sploh v Nemčiji zelo hvaljenimi filmi je Victoria nemškega režiserja Sebastiana Schipperja, pozornost vzbuja tudi družbeno angažirani Zakon trga, za katerega je bil Vincent Lindon v Cannesu nagrajen za igro, morda na največ festivalih po svetu pa so prikazali film iranske avtorice Rahšan Bani-Etemad Teheranske zgodbe.
Med festivali pridobiva vse večjo težo tisti v Sundanceu, kjer je letos veliko nagrado žirije dobila Volčja druščina, pretresljiv dokumentarec o otrocih družine Angulo, ki so večji del otroštva preživeli zaprti v stanovanju na Manhattnu, njihov edini stik z življenjem pa so bili filmi.
