Tiskane izdaje
Ljubljanski mednarodni filmski festival sodi med največje in najodmevnejše kulturne dogodke v državi. Lani si ga je ogledalo skoraj 46 tisoč gledalcev in približno toliko obiskovalcev organizator, Cankarjev dom, pričakuje tudi letos.
Na 283 projekcijah, od tega jih bo 24 v Mariboru, bo v 9 sklopih prikazal 115 filmov, 99 dolgometražnih in 16 kratkih, ter podelil 4 nagrade.
Festival deveto leto vodi Simon Popek, ki skuša programsko čim bolj optimalno uskladiti pričakovanja gledalcev, filme, za katere meni, da bi jih morali videti in zanimive retrospektive. Tako bomo tudi letos lahko videli glavne festivalske nagrajence, denimo cansko palmo in berlinskega medveda, filma Dheepan Jacquesa Audiarda in Taksi Jafarja Panahija, po drugi strani pa ne bo manjkalo najnovejših dosežkov trenutno morda najvitalnejših evropskih kinematografij, kot so grška, avstrijska in romunska.
Za najbolj pričakovan film festivala velja Savlov sin, prvenec madžarskega režiserja Lászla Nemesa, ki je za izvirno tematizacijo grozot holokavsta prejel veliko nagrado letošnje canske žirije, veliko zanimanja pa zbuja tudi češki film slovenskega režiserja Olma Omerzuja Družinski film, s katerim se festival nocoj tudi začenja.
Pričakovanja stalnih obiskovalcev
Jure Longyka, novinar: Tudi od letošnjega Liffa poleg dobrih filmov pričakujem dobro festivalsko vzdušje. Vsakoletni obisk Liffa dokazuje, da je v Ljubljani številčno občinstvo za dobre, tudi zahtevne filme. Prikazovalni del filmske industrije tega v zadnjem času ni znal izkoristiti. Dober obisk kina bi lahko podaljšali skozi vse leto. Oživljanje starih in gradnja novih kinodvoran v središču mesta sta nuja.
Goran Vojnović, režiser: Od letošnjega festivala pričakujem podobno izkušnjo kot vsako leto. Na Liffu malce nadoknadim zamujeno čez leto, vidim najboljše iz letošnje filmske ponudbe, najnovejše filme svojih priljubljenih avtorjev in, če je sreča, odkrijem še kakšnega novega filmskega čudodelca. Letos se tako veselim novega filma enega meni najljubših režiserjev, Tajvanca Hou Hsiao Hsiena, pa tudi filmov Amosa Gitaia in Paola Sorrentina. In seveda Družinskega filma našega Olma Omerzuja.
Damjan Kozole, režiser: Nič drugega, kot to, kar festival prinaša vsako leto, izbor dobrih filmov, ki bi morali biti v naših kinodvoranah celo leto, pa iz čudnih razlogov niso. Da obstaja občinstvo za takšne filme, je dokaz ravno Liffe.
