27. Liffe: Glasba je lahko nevarna

The Beatles: Osem dni na teden

Gotovo ste prepričani, da veste vse o legendarnih štirih kuštravcih. Ima še en dokumentarec o njih sploh kak smisel? Odgovor je seveda zelo preprost. Beatlov nikoli ni dovolj. John Lennon, Paul McCartney, George Harrison in Ringo Starr so bili tako zelo vplivni, da se učinka njihovega obstoja, glasbe in splošnega kulturnega, glasbenega in političnega fenomena še vedno ne da v celoti ovrednotiti. Seveda so bili več kot le fantje iz delavskega okolja, ki so poskušali preživeti z glasbo.

Znameniti režiser Ron Howard se jim je poklonil v dokumentarcu, ki je nastal v okviru podjetja Beatlov Apple Corps, kot producenti pa so navedeni Paul McCartney in Ringo Starr ter vdovi Yoko Ono in Olivia Harrison.

V filmu je poudarek na njihovem nastopanju v živo. Beatli so imeli namreč zelo slabe diskografske pogodbe, zato so morali veliko nastopati, da so sploh kaj zaslužili. V filmu so precej natančno prikazani pomen njihovega menedžerja Briana Epsteina, proces razvoja njihove glasbe, ki je postajala čedalje bolj kompleksna, in tudi potek zelo napornih turnej. To, kar se je dogajalo Beatlom, se ni nikomur prej; bili so prvi, ki so povzročali histerijo med mladino, in tudi prvi, ki so nastopali na stadionih.

Znan je njihov koncert na stadionu Shea v New Yorku, kjer se zaradi slabega ozvočenja sploh niso slišali. Tridesetminutni posnetek tega znamenitega koncerta, ki je bil ozvočen le s šopkom zvočnikov, ki so jih uporabljali za komentiranje bejzbolskih tekem, so dodali po koncu filma. Povsem jasno je bilo, zakaj so se Beatli odločili, da ne bodo več nastopali v javnosti. To jih je skorajda povsem uničilo. Očitno so nehali še pravi čas, sicer bi se jim zmešalo. Zato so tudi postali Nebeatli − in leta 1967 izdali najboljši glasbeni album vseh časov: Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band.

Ko odprem oči

Tunizijski film režiserke Leyle Bouzid je hkrati tudi manifest njene generacije mladih, izobraženih in razgledanih, ki odraščajo v muslimanski družbi, ki je poleg vsega še politična diktatura. Zgodba se dogaja v Tunisu pred prvo od arabskih revolucij in povzema napetost, ki je bila tik pred tem, da se sprosti. Odraščati v takemu času v taki državi je morebiti delno primerljivo z našimi osemdesetimi leti, ko se je vrenje stopnjevalo, z njim pa tudi angažirana glasba. Poletje 2010 v Tuniziji je bilo poletje pred eksplozijo.

V takem duhu osemnajstletna Farah, ki je pravkar maturirala, začne peti v angažirani alternativni rock skupini. Želi si študirati muzikologijo, njena družina pa jo sili v medicino. Razdvojena in v konfliktu s starši, predvsem materjo, s katero živita skupaj, vse svoje stiske izraža v petju. To pa ni po volji ne njeni materi, kaj šele državni tajni policijski službi. Ta poskuša zatreti vsakršno kritiko oblasti in vladajoče stranke.

Ko odprem oči je film o tem, da je lahko glasba kot umetnost še vedno smiselna v izražanju stališč in čustev, ne pa le kot umetnost zabave.