27. Liffe: Na Češkem ji pravijo dekle s tovornjakom

Množična morilka Olga Hepnarová je 10. julija 1973 v Pragi ubila osem ljudi in jih več ranila, ko je s tovornjakom zapeljala v vrsto čakajočih na tramvaj. Leta 1975 so jo kot zadnjo žensko na ­Češkoslovaškem obesili.

Tomáš Weinreb in Petr Kazda sta na podlagi dokumentov in pričevanj napisala scenarij ter se lotila snemanja in režije filma Jaz, Olga Hepnarová. Za glavno vlogo sta izbrala Michalino Olszańsko, ki je odlično odigrala Olgo Hepnarovo, mladenko, ki je bila pogosto čustveno in kako drugače zlorabljena. Biti drugačen hitro vodi v biti družbeni izloček, kar lahko zaneti sovraštvo in zlo. V poslovilnem pismu, ki ga je v dveh izvodih poslala na uredništvi časopisov Svobodné slovo in Mladý svět, je pojasnila svoje dejanje bolj kot izravnavo, ne pa maščevanje. Tomáš Weinreb nam je pojasnil nekaj podrobnosti o filmu in nenavadnem glavnem liku.

Kaj vas je gnalo k Olgi Hepnarovi?

Odločili smo se narediti film z zgodbo. Ko sem bil mladenič, sem prebral knjigo Tujec Alberta Camusa, ki je name naredila močan vtis. Ob njej se mi je postavilo kar nekaj vprašanj o tem, kaj je človeško bitje. Zgodba o Olgi Hepnarovi ni podobna tej, ima pa precej stičnih točk. Po drugi strani je to res fascinantna zgodba. To ni fascinacija nad dobrim ali slabim, temveč fascinacija kot taka. Verjamem, da nas zlo ne fascinira. Zato smo se lotili tega precejšnjega tabuja o morilki, ki jo na koncu obesijo.

Je bilo iskanje dokumentov in prič zahtevno?

Rad sem se srečeval z ljudmi, ki so jo poznali. Bilo je res nenavadno, da niso mogli povedati veliko dejstev in da so bili po vseh teh letih še vedno zelo čustveni, ko smo se pogovarjali o tem. Pravzaprav jih je po toliko letih še vedno bilo strah. Prebrali smo tudi veliko dokumentov s sodišča in policijska poročila. Ko smo prebrali še knjigo Romana Cílka o njej, smo se odločili, da bomo posneli film.

Kako se je spominjajo Čehi? Tisti, ki so jo poznali, in drugi?

Na Češkem ji pravimo dekle s tovornjakom. Obstaja tudi nekaj neumestnih šal na njen račun.

Tega filma ni bilo lahko posneti. Ljudje se neradi pogovarjajo o tem dogodku, tudi ko se je zgodil, je o njem bila objavljena le kratka notica v časopisu. V predelu Prage, imenovanem Letná, kjer se je zgodil ta pomor, je spomin še vedno zelo živ. Tam kroži precej zgodb o Olgi, vendar ne vemo, ali so ­resnične.

Vozniški izpit sem naredil, šele ko sem posnel ta film, prej sem se veliko vozil s tramvajem in se poskušal pogovarjati z ljudmi o njej in o tem, kar je naredila. Starejši se spomnijo le poenostavljene zgodbe. Tudi zato smo se odločili posneti film, da bi predstavili čim več dejstev. Takratna oblast je hotela čim manj razglašati njeno dejanje.

Rdeča nit filma se mi zdi predvsem nasilje. To ni vedno vidno, je pa vseprisotno in ustvarja neprijetno napetost.

V bistvu je to odziv občinstva, napetost, ki naj bi delovala nanje. Zgodba o Olgi je občutljiva, nasilje pa seveda velik del njene zgodbe. Ko smo se odločili, da bomo posneli film o njej, smo vedeli, da to ne more biti ne komedija ne akcijski film. V ospredju je nasilje v resničnem okolju.

Ogledal sem si veliko filmov, ne le ameriške, tudi češke in druge. Češka kinematografija je znana predvsem po komedijah. V vseh teh filmih je veliko nasilja, vendar je to nasilje potvorjeno.­ Zgodba Olge Hepnarove pa je resnična. Mogoče imajo ljudje drugačen odnos do nasilja v komedijah in akcijskih filmih, kar je ­nenavadno.

Je bila češka družba v času socializma bolj ali manj nasilna, kot je danes?

Vprašanje je, ali verjamete v umetnost. Jaz verjamem v film. Zagotovo lahko filmi pripomorejo k izboljšanju družbe. Glede tega sem precejšen optimist. Nasilje in zlo sta še vedno del nas samih.

Največja razlika je v tem, da je bilo pred letom 1989 nemogoče posneti film o Olgi. Zdaj je to bilo mogoče. Torej se je nekaj vendarle spremenilo na bolje. Takrat je tudi Věra Chytilová, znamenita režiserka češkega novega vala iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, nameravala posneti film o Olgi, vendar je bilo to nemogoče, ker bi ta film vzeli kot ostro kritiko socialistične družbe in oblasti.

Nasilje je verjetno ves čas enako. Vprašanje pa je, koliko sta politika in družba strpni. Občutek imam, da je ozadje še ­vedno ­enako.

V filmu so dolgi kadri zgolj na Olginem obrazu, ki je večino časa brezizrazen.

Kot režiser in scenarist sem imel kar nekaj težav ob snemanju filma. Izhajali smo iz tega, da naj ne bi obsojali Olge niti bili na njeni strani. Zato smo uporabili, če lahko tako rečem, sinusoidno zgodbo, ko se nekaj trenutkov zdi, da smo bolj na njeni strani, nekaj trenutkov pa proti njej.

Čeprav se je družba zelo kruto obnašala do nje, je bilo nekaj v Olgi in maščevala se je tako, da je s tovornjakom zapeljala v vrsto čakajočih na tramvaj.

Zakaj so praviloma posamezniki kaznovani za slaba početja, družba pa skoraj nikoli?

Družbo praviloma tvori večina. In družbe se praviloma ne ocenjuje tako. Sicer pa je ves svet tak, posameznik je tudi del tega. Olga je zapisala, da hoče, da jo obesijo. Zapisala je tudi, da je ubila te ljudi zato, da bi se maščevala za vsa ponižanja in trpljenje, ki sta ji jih povzročili družba in družina. Končno sporočilo filma pa je vendarle, da smo mi proti smrtni kazni. Takratni sodniki so odločali, ali jo zapreti za sedemnajst let ali obesiti. Zdelo se jim je, da je sedemnajst let zapora za osem ubitih in veliko ranjenih premalo.