Tiskane izdaje
Vietnamska vojna, politični nemiri, študentska in druga civilna gibanja, vesoljska tekma, seksualna revolucija, eksperimentiranje z drogami in rokenrol − to je samo nekaj fenomenov, ki so zaznamovali leto 1967. Leto, v katerem so prvič uspešno presadili človeško srce, predstavili nadzvočno letalo Concorde, v Moskvi zgradili 540 metrov visok televizijski stolp, 400 milijonov ljudi je spremljalo prvo televizijsko oddajo v živo, ki se je končala z nastopom Beatlov in pesmijo All We Need Is Love, Švedi pa so začeli voziti po desnem voznem pasu.
Na področju filma je leto 1967 prineslo kultno generacijsko romantično komedijo z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi, film Diplomiranec Mika Nicholsa, ki je prejel oskarja za režijo. Glavni oskar in še štirje drugi so šli filmu V vročici noči Normana Jewisona, kriminalni drami o skrivnostnem umoru v majhnem in soparnem južnjaškem mestu. Za glavne oskarje sta se potegovala tudi filma Bonnie in Clyde Arthurja Penna ter Ugani, kdo pride na večerjo Stanleyja Kramerja. Hollywood je odločno napovedal prerod in menjavo generacij.
Tudi na tej strani Atlantika sočasno nastajajo bodoče filmske klasike, kot so Lepotica dneva Luisa Buñuela, Kralj Ojdip Piera Paola Pasolinija, Playtime Jacquesa Tatija in Samuraj Jean-Pierra Melvilla. Še zlasti francoska in češka kinematografija (film Strogo kontrolirani vlaki Jiříja Menzla prejme tujejezičnega oskarja) sta sredi renesanse, in nič drugače ni s filmom na območju nekdanje naše skupne države.
Področje umetnosti v jugoslovanskih šestdesetih letih, ki se spopadajo z gospodarskimi in političnimi reformami ter mednacionalnimi trenji, prinese obdobje nekakšne demokratizacije. Ta se na strani oblasti kaže kot ambivalenca in delna toleranca do umetniške ustvarjalnosti na vseh področjih, še zlasti v popularni glasbi, pa tudi filmu, precej se liberalizira odnos do dostopa do zahodne popularne kulture.
V kontekstu jugoslovanske kinematografije so bila šestdeseta tako relativno svobodna, kljub dejstvu, da so med letoma 1961 in 1973 po tihem v bunker pospravili približno trideset filmov, enega pa sodno prepovedali. A nekakšno napol uradno partijsko stališče je bilo, da je socialističnega realizma dovolj. Filmarji so se iz mitologizacije enobeja obrnili k njeni kritiki, predvsem pa k razkrivanju perečih tem takratne družbene realnosti, kot so bile revščina, kriminal, brezposelnost ali brezdomstvo oziroma sploh družbeno obrobje. Aktivni junak, ki v imenu ideologije kuje nov svet, je postal pasiven in intimiziran ter se predal svojim obsesijam, instinktu, impulzom in nagonom.
Od novega do črnega
Filmska šestdeseta tako pomenijo zlato obdobje jugoslovanskega filma, imenovanega tudi jugoslovanski novi film. Pozneje je bil označen še kot moderni in modernistični film, družbenokritični, avtorski in odprti film. No, v svojem sklepnem delu konec šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, v času politične in ideološke zaostritve, je bil zaradi svoje »črne« obravnave »svetle« socialistične realnosti že označen za črni val − a to ni bila estetska, temveč politična oznaka.
Za podobo takratnega jugoslovanskega filma ni bilo nepomembno, da so bili v šestdesetih letih storjeni nekateri ključni premiki v razumevanju samega filma kot umetniške izpovedi − tu so bili francoski in češki novi val, italijanski neorealizem, tako imenovana poljska filmska šola s svojo črno serijo dokumentarnega filma pa dokumentarno gibanje filma resnice ter britanski socialni realizem. Jugoslovanski kinematografi so bili še kar polni tako Hollywooda kot evropskih in eksperimentalnih filmov, zato so bili akterji jugoslovanskega novega filma razmeroma dobro informirani o dogajanju drugod. Nekateri pa so se tako ali tako v tujini tudi šolali.
Prebujenje podgan Živojina Pavlovića.
Novi filmski val je vse bolj zaznamoval slogovni realizem in naturalizem, velikokrat oblikovan prek surovih, brutalnih in seksualnih podob − še zlasti pa prek eksistencialno negotovih junakov, v katerih ni bilo prav nič več junaškega.
Rekord: 35 igranih celovečercev
Letu 1967 pripada sredi tega obdobja posebno mesto. Za to so vsaj trije razlogi. Jugoslovanska kinematografija doživi po količini posnetih igranih celovečernih filmov najplodovitejše leto vseh svojih časov – nastalo jih je kar 35. Oblast film kljub njegovemu družbenokritičnemu stališču, odpiranju tabuiziranih tem in bolj ali manj modernističnemu estetskemu izrazu takrat še vedno tolerira, pa čeprav občasno kakšnemu filmu prepreči distribucijo. Tega leta nastanejo tudi nekateri najboljši, danes klasični novovalovski filmi.
Njihovo središče je bila predvsem Srbija. A prav to obdobje je zaznamoval tudi nekakšen jugoslovanski filmski kozmopolitizem, produkcijsko in ustvarjalno sodelovanje filmarjev iz različnih jugoslovanskih republik. To se še posebej dobro vidi v nacionalno zelo pisanih igralskih in avtorskih ekipah filmov tega obdobja.
Ko bom mrtev in bel Živojina Pavlovića.
Od Cannesa do Pulja
Liffova sekcija Posvečeno tako prinaša izbor enajstih filmov tega izrazito novovalovskega leta, ki ga je zapazil tudi takratni vsejugoslovanski filmski festival v Pulju. Zapazil je sicer mila oznaka. Dejstvo namreč je, da je novi val tega leta v Pulju naravnost triumfiral. Žirijo je vodil slovenski režiser Jože Babič, v tekmovalnem programu pa je bilo rekordnih šestnajst filmov, med njimi vsi pomembni novovalovski. Zbiralci perja srbskega režiserja Aleksandra Petrovića so prejeli veliko zlato areno – to je bilo povsem v skladu s posebno veliko nagrado žirije, ki jo je film le dobra dva meseca pred tem prejel na canskem festivalu, kjer je tisto leto zmagala Povečava Michelangela Antonionija. A to je bil šele začetek.
Film Jutro prav tako srbskega režiserja Puriše Đorđevića se je ovenčal z veliko srebrno areno, Breza hrvaškega režiserja Anteja Babaja in Na papirnatih avionih našega Matjaža Klopčiča sta si enakopravno delila »malo« srebrno areno, Petrović in Đorđević enakopravno še zlato areno za režijo, Đorđević pa jo je prejel tudi za scenarij. Srbskemu režiserju Živojinu Pavloviću so za režijo filma Prebujenje podgan dodelili srebrno areno. Iz teh filmov so bili večinoma nagrajeni tudi igralci ter drugi filmski ustvarjalci. Za povrh so srbskemu režiserju Dušanu Makavejevu za film Ljubezenski primer ali tragedija poštne uslužbenke dali posebno nagrado za režijo, prejel pa je še nagrado kritike. Kot zanimivost velja dodati, da so na festivalu organizirali okroglo mizo z nič drugačnim naslovom kot − Novi jugoslovanski film.
Na papirnatih avionih Matjaža Klopčiča.
Po novem valu pride Neretva
Znani ljubitelj filma, jugoslovanski predsednik Josip Broz Tito, ki je imel v letni rezidenci na Brionih nedaleč od Pulja zasebno kinodvorano s svojim kinooperaterjem, v življenju pa si je menda ogledal skoraj devet tisoč filmov, se je udeležil odprtja festivala, podelitve nagrad pa ne. Tako ni znano, kaj si je mislil o prikazanih in nagrajenih filmih, a že dve leti kasneje se je proti temu ustvarjalno izrazito plodovitemu obdobju novega jugoslovanskega filma, ki je prepletal mlajšo in starejšo generacijo filmarjev, sprožil odločen partijski protest.
Leta 1969 je namreč ob prvencu Želimirja Žilnika Zgodnja dela v partijskem časopisu Borba izšel članek Črni val v jugoslovanski kinematografiji, ki velja za začetek ostre politične kampanje, ki se je za novovalovce končala precej železno: Lazar Stojanović je moral zaradi dokumentarno-igranega filma Plastični Jezus (1971) v zapor, nekateri drugi akterji, kot so bili Makavejev, Petrović in Žilnik, so zapustili državo, druge so nadzirali, jim preprečevali snemanje ali pa, kot Karpu Godini, preprosto zasegli filme.
Po drugi strani je že leta 1969 nastal najdražji jugoslovanski film vseh časov, partizanska epopeja Bitka na Neretvi v režiji Veljka Bulajića z mednarodno igralsko zasedbo in plakatom za tuje občinstvo, ki ga je izdelal sam Pablo Picasso. Bil je nominiran za tujejezičnega oskarja, a ga je premagal film Z grškega režiserja Costa-Gavrasa. Že leta 1973 je sledila nova epopeja, Sutjeska, maršal Tito se je »pustil« upodobiti, zaradi česar so angažirali Richarda Burtna, novovalovci pa so se takrat že raztepli po svetu ali pa še dolgo čakali na svoje naslednje filme. Zlatega obdobja, primerljivega s šestdesetimi leti preteklega stoletja, jugoslovanski film ni videl nikdar več.
