28. LIFFE: Mlada ženska

Nemoč. Bes. Krik. Bolečina. Vstop v svet Paule Simonian je direkten in (ob)čuten. Udarec v glavo in negibno telo na tleh. Uničeno, izpraznjeno, osamljeno. Zavržena ženska, potisnjena v kot, je nepredvidljiva, nevarna sebi in drugim. Dokler se ne odloči in iz svoje nemoči načrpa novo energijo. Za novo, neodvisno življenje.

Paula Simonian je mlada ženska in njene oči so različnih barv. Zmedene. Tudi ona je zmedena. Po desetih letih jo je zapustil moški, o katerem misli, da je moški njenega življenja. Postaven, premožen, srednjih let, eleganten fotograf. Ne more razumeti, kako se je to lahko zgodilo. Pravzaprav sploh ne prizna, da bi bilo kaj takega mogoče. Tako lepo sta se imela teh deset let. Fotografiral jo je, bila je njegova muza. Skupaj sta obiskala Mehiko ... V zmedenem monologu vse to razlaga zdravniku, ki ji obvezuje rano na čelu. Nastala je, ko se je z glavo zaletela v zaprta vrata njegovega stanovanja.

Do norosti obsedena z razpadlim odnosom se prepušča vrtincu dvomov, ki jo vleče vse globlje v temo podzavesti. »Njemu sem bila vse in zdaj nisem nič,« izjavi in se poda na ulice Pariza. Sama. Vse, kar ji ostane od nekdanje ljubezni, je njegov perzijski maček, ki ji dela družbo na poti do sebe. Najde si službo, celo dve, novega prijatelja in poskuša obnoviti vezi z mamo. Ravno ko se zdi, da se je končno postavila na noge, se preizkušnja zanjo šele začne.

Portret ženske in mesta

Francoska režiserka in scenaristka Léonor Serraille je zgodbo ženske pri tridesetih, ki se znajde na življenjski prelomnici, postavila na ulice Pariza. Osebnostna metamorfoza junakinje se odvija »v mestu, ki ne mara ljudi«, kot ugotovi Paula. Režiserka je zasnovala scenarij na lastnih doživetjih v francoski prestolnici. A predvsem je to film o ljudeh, ki zaradi intenzivnosti, odprtosti in iskrenosti navdihnejo ob prvem srečanju, ki so sposobni izpovedati tujcu na podzemni železnici vse svoje življenje ali pa ogovoriti nekoga, ki že na prvi pogled zavrača stik z ljudmi. Za svoj celovečerni prvenec je mlada reži­serka, ki je na sloviti akademiji La Fémis študirala scenaristiko, letos v Cannesu prejela zlato kamero za najboljši debitantski film.

Igralka Laetitia Dosch se je povsem poglobila v kompleksen, večdimenzionalen lik Paule. Njeno prestrašenost, nemoč, čudaškost pa tudi odločnost, nežnost in igrivost je upodobila z vso silovitostjo čustvenih viharjev ter jih učinkovito izpovedala v kratkih sekvencah odrezave filmske pripovedi, ki odslika košček turbulentnega obdobja v življenju mlade ženske.