28. LIFFE: Čutiti arhitekturo

Tekmovalni program Liffa: Columbus, ljubezenska zgodba, povedana skozi urbano estetiko.

ned, 12.11.2017, 15:00

Columbus

(Columbus)

režija Kogonada

ZDA, 2017

Težko je utemeljiti premik, o katerem veš, da bo do temeljev­ pretresel tvoje življenje. Za tak tektonski premik – da bi zapustila domačo hišo in odšla študirat hiše drugih – mlada Casey zbira pogum vse življenje. Ujeta med stavbe domačega kraja v arhitekturi najde svet onstran familiarnosti.

Američan korejskega rodu z umetniškim imenom Kogonada je precizen in pozoren opazovalec sveta. Akademik in filmski teoretik je svoj analitični um in poetično dušo prepletel že v svojih video esejih, bodisi ko je iskal zlati rez v filmih Wesa Andersona, nanj gledal od zgoraj navzdol, tako kot na Tarantina od spodaj navzgor, ali pa ko je ustvaril portret Bressona zgolj z montažo insertov iz njegovih filmov, v katerih imajo glavno vlogo roke. Pa tudi ko je v Hitchcockovo dušo prodrl le s pogledi njegovih filmskih junakov ali po fragmentih seciral Goddarda in prisluhnil zvokom Aronofskega. A šele ko je pisal doktorsko disertacijo o japonskem klasiku Jasudžiroju Ozuju, je pomislil, da bi se morda tudi sam lotil režije.

Vsaka stavba ima svoj spomin

Columbus je njegovo prvo celovečerno filmsko delo, ki odseva izjemen čut za kompozicijo, prostor, estetiko in čustva, ki jih sproža umetnost. »Kaj te gane pri tej stavbi,« Jin (John Cho), sin slovitega korejskega arhitekta, v filmu vpraša devetnajstletno Casey, arhitekturno navdušenko, da bi ustavil njeno piflarsko, turistično razlago arhitekturnih presežkov v mestu Columbus. Malo mesto v zvezni državi Indiana je namreč meka modernistične arhitekture. In kristalnega metamfetamina, kot izvemo. Casey skrbi za mamo, nekdanjo odvisnico, in trati svoj talent, ujeta v mestu, ki ga vsi zapuščajo. Jin, ki v Seulu dela kot prevajalec, je pripotoval v mesto k bolnemu očetu, ne toliko po lastni volji, ampak ker se to po tradiciji spodobi. Ustavil je svoje življenje za očeta, čeprav on tega nikoli ni storil zanj.

Bolj ko par brez fizičnega dotika med sabo tke intimno vez, bolj se trga popkovina, ki ju še vedno veže na starša. Casey ga, čeprav on prezira arhitekturo, popelje na ogled zgradb rodnega mesta, kot bi ga vodila po intimnih prostorih svoje preteklosti. Vsaka stavba ima svojo zgodbo, svoj spomin.

Film diha v čudoviti skladnosti med naravo, arhitekturo in človekom, kot hiša arhitekta Jamesa Polshka predstavlja dobesedni in metaforični most med preteklostjo in prihodnostjo, med ujetostjo in svobodo, most med dvema dušama. V premišljeni kompoziciji slike v interierjih odigrajo svojo vlogo tudi ogledala. »Ne potrebujemo drugih svetov, samo ogledalo,« reče dr. Snaut v Solarisu Tarkovskega, še en avtor, nad katerim se v svojih video esejih navdušuje Kogonada. Tudi v svoj Columbus je zato postavil ogledala, v katerih odseva druga realnost, dvojnost, druga možnost, nekaj, kar bi lahko bilo, pa ni.

»Nič se ne bo zgodilo, to ni film,« mejo med realnostjo in fikcijo v filmu preseka Jin v enem od intelektualno navdihnjenih dialogov. A nima prav. V Columbusu se prek subtilne, estetske in poetične pripovedi dogaja in zgodi veliko.

Prijavi sovražni govor