28. LIFFE: Ortodoksni Jud s kapricami

Tekmovalni program Liffa: Menashe odstre pogled na življenje skupnosti hasidskih Judov v Brooklynu

Objavljeno
14. november 2017 14.54
Jela Krečič
Jela Krečič
Ena od funkcij Liffa je prav ­gotovo ta, da nam približa svetove, ki nam sicer ostajajo­ ­neznani. Med te sodijo tudi ­ortodoksni Judje, ki podrejajo­ svoje življenje zahtevam vere in verskih ritualov ter se poskušajo­ čim bolj izolirati od zunanjega­ sveta.

Menashe se osredotoči na naslovnega junaka, ki pripada brooklynski skupnosti hasidskih Judov, a se ni pripravljen povsem pokoriti njenim zahtevam. Skodrane šope las, ki sicer pri njegovih rojakih visijo izpod klobuka, si Menashe vztrajno potiska za ušesa. Prav tako noče nositi predpisane oprave pravovernih Judov. A to so le zunanji znaki njegovega tihega upora strogim religioznim pravilom. Menasheju je namreč umrla žena, njegov sin pa mora po zapovedih religije in rabinovem nasvetu živeti pri stricu, dokler si glavni junak ne najde nove soproge. A prisilno iskanje neveste Menasheju ne diši preveč. V filmu izvemo, da je bil že njegov prvi zakon nesrečen prav zato, ker je moral glavni junak oženiti predpisano dekle pod pritiskom očeta in hasidske skupnosti.

Zdaj si prizadeva, da bi sam skrbel za sina, čeprav mu spodleti vsaka stvar, ki se je loti. V trgovini, kjer je zaposlen, velja za lenobo; ko dobi priložnost za preživljanje časa s sinom, ne zna skrbeti zanj – ne poskrbi ne za hrano ne za to, da bi sin pravočasno prišel v šolo. Vrhunec preizkušnje njegovih sposobnosti kot samohranilskega hasidskega očeta je organizacija spominske slovesnosti za njegovo pokojno ženo. Tudi tu se naslovnemu junaku zalomi, a na koncu dogodek nekako izpelje, čeprav bo moral še malo počakati na življenje s sinom.

Dokumentarni pristop

Režiser Joshua Z Weinstein je doslej snemal predvsem dokumentarne filme, zato morda ne čudi, da je dokumentarni pristop prisoten tudi v njegovi fikcijski zgodbi. Njegova kamera se prosto giblje po ulicah, po stanovanjih junakov, od blizu spremlja vsakdanje dogajanje v skupnosti. Film deluje kot dokumentarec tudi zato, ker v njem ni prave napetosti. Vsi Menashejevi izzivi so prikazani kot ne zares usodni, kot ne pretirano drzni poskusi uveljavljanja svojega prav v skupnosti, kjer ni veliko prostora za posameznikove samovoljne odločitve in dejanja.

Gledalec se torej v filmu lahko seznani s skupnostjo, ki sicer ostaja zaprta pred svetom (zanimivo je slišati jidiš v filmu); prizadevanja glavnega junaka se lahko mestoma zdijo komična ali tragična, a v filmu gledalca nič zares ne pritegne tako, da bi ga zanimal razplet Menashejeve drame. Weinstein je očitno spreten režiser in človek se vpraša, kakšen bi bil njegov film, če bi v enako začrtani zasnovi le nekoliko izostril konflikt med Menashejem in preostalo skupnostjo ortodoksnih Judov, če, skratka, ne bi ostal tako zadržan pri upodabljanju vseh vpletenih strani.

Še več, v filmu najdemo kar nekaj (kritičnih) namigov, da je vloga žensk v hasidski skupnosti omejena na poročanje in rojevanje otrok, medtem ko jim, denimo, izobraževanje ni na voljo. Ali ne bi bil veliko bolj zanimiv film, v katerem bi spremljali dileme mlade hasidske Judinje, željne univerzitetnega študija?