28. LIFFE: »S prestrašenimi ljudmi je najlažje manipulirati«

Pogovor z režiserjem filma Moški ne jočejo Alenom Drljevićem.

pet, 10.11.2017, 11:15
»O vojni in njenih posledicah se dejansko snema zelo veliko filmov, še zlasti pri nas. A obenem jih je zelo malo, ki ne ostanejo na površini in gredo v globino. Nikoli nisem imel namena, da bi s tem filmom nekaj sporočil ali izrazil neko veliko resnico. Želel sem si, da bi se film dotaknil ljudi in jih pripravil k razmišljanju in prespraševanju lastnih resnic. Samo tako lahko razumemo tudi druge. To je film, ki govori o razumevanju.«

Sarajevski režiser Alen Drljević (rojen leta 1968) je kot asistent režije sodeloval pri nekaterih najuspešnejših bosansko-hercegovskih filmih, kot sta Gori Pjera Žalice in Grbavica Jasmile Žbanić. Na letošnjem festivalu v Karlovih Varih je bil premierno prikazan njegov igrani celovečerni prvenec Moški ne jočejo (Muškarci ne plaču). Zanj je prejel posebno nagrado žirije in nagrado mreže Cine Europa.

Moški ne jočejo je z resničnimi dogodki inspirirana zgodba o skupini vojnih veteranov različnih narodnosti in veroizpovedi, ki se dvajset let po koncu morije ob razpadu Jugoslavije udeležijo skupinske psihoterapije v odročnem hribovju v Bosni in Hercegovini. Predsodki, zamere in nezaupanje sprva generirajo pričakovane konflikte, a podoživljanje preteklih travm bo očitno imelo moč, da bo preraslo sovraštvo. Film, ki je bil kot najboljša manjšinska koprodukcija nagrajen tudi na festivalu slovenskega filma v Portorožu, je nastal v produkciji BiH, Slovenije, Hrvaške in Nemčije.

Na sarajevski akademiji za dramske umetnosti ste diplomirali s filmom Prva plata (2005), s katerim ste bili nominirani za evropsko filmsko nagrado. Moški ne jočejo je po nekaj krajših, predvsem dokumentarnih filmih vaš igranocelovečerni debi. Dvanajst let od diplome do prvenca je veliko časa. Kaj je bilo vzrok?

Posneti igrani celovečerni film v BiH je zelo dolg in težak proces. Letno povprečno posnamemo le dva filma, zato je še posebej težko, če gre za debitantski film. Od prve različice scenarija do začetka snemanja je tako minilo šest let. Kljub temu upam, da je bil vreden čakanja.

 

Alen Drljević/Foto Admir Kuburović


Medtem ko je sarajevski festival najpomembnejši filmski festival v regiji, pa bosansko-hercegovska kinematografija, kljub nekaterim odličnim filmom zadnjega obdobja, kot pravite, komajda obstaja.

Kinematografija v BiH je v najslabšem položaju že od konca vojne. Vse sloni na zaslugah posameznikov, sistema pa absolutno ni. Nagrade, ki jih prejemajo naši filmi, kažejo napačno sliko. Očitno je, da imamo izvrstne avtorje in igralce, toda produkcija je zelo skromna. Že leta čakamo na zakon o kinematografiji in ustanovitev avdiovizualnega centra. Zdaj so uvedli še dodatne davke na avtorske honorarje. Pravzaprav se neuradno vse odvija tako, da bi znotraj BiH naredili tri majhne in smešne kinematografije. V končnici to vodi h koncu kinematografije v BiH.

Vaš film je nastal na podlagi vaših resničnih izkušenj, ko ste se z namenom, da boste posneli dokumentarni film, udeležili delavnice za vojne veterane iz nekaterih držav nekdanje Jugoslavije, ki so jih pripravljale mirovne organizacije. A začniva pri tem, da imate tudi sami izkušnjo vojne, ki ste jo doživeli še kot zelo mladi. Lahko kaj poveste o njej?

Vojna in moja udeležba v njej sta zaznamovali moje življenje. Prespraševanje osebne vloge v vseh teh dogodkih, kot tudi posledic vojne name, mojo družino in prijatelje, celotno družbo, je nekaj, česar se ne more ignorirati. Gre za močno notranjo potrebo. Ko sem se leta 2010 kot udeleženec prijavil na omenjeno delavnico, je bil moj prvotni namen raziskava za morebitno snemanje dokumentarnega filma. Ker sem bil tudi sam vojak, se mi je zdelo, da je to morda najboljši način, kako stopiti v »zgodbo«.

Kako je potem vzniknila ideja o nastanku igranega filma Moški ne jočejo?

Delavnica me je povsem prevzela. V prvih nekaj urah sem popolnoma pozabil na film. Sedel sem z ljudmi, ki so resnično streljali drug v drugega. Da bom natančen: streljali smo drug v drugega. Iz prvotnega nezaupanja in nelagodja pa je začel nastajati neki nevsakdanji odnos razumevanja in sočutja. Vse to je potem prispevalo k odločitvi, da posnamem igrani film. In odkrito lahko povem, da je imelo snemanje tega filma zame terapevtski učinek. Med pisanjem scenarija, pripravami na snemanje in samim snemanjem sem šel skozi dolgotrajen in izčrpavajoč proces iskanja, samospraševanja in dela na sebi. Menim, da se je enako dogajalo tudi z drugimi člani ekipe.

Koliko je v filmu avtobiografskih motivov?

Seveda je v njem veliko moje zgodbe, pa tudi zgodb nekaterih igralcev. Denimo lik Valentina je delno narejen po biografiji Leona Lučeva, ki je bil ravno tako v vojni. V filmu so tudi naturščiki, resnični vojni veterani. Vsi liki so zasnovani na resničnih osebah. Vse to je eden od vidikov dokumentarnega pristopa, ki smo ga želeli v filmu.

Film ste posneli v hotelu Bistrica na Jahorini. Zgodba se odvija ob koncu sezone, nikjer ni več nobenega turista. Kot bi posamezni vojni veterani iz svojih anonimnih življenj stopili na oder, kjer so sami sebi publika – okoli njih ni ne vsakodnevnega življenja ne socialne strukture, pravzaprav ničesar.

Hotel Bistrica je bil zgrajen za potrebe zimske olimpijade v Sarajevu leta 1984. V njem je potekala tudi delavnica za veterane, ki sem se je udeležil. Izoliranost od preostalega sveta, ki sem jo takrat občutil, je bilo nekaj, za kar sem želel, da se občuti tudi v filmu. Mesec dni, ki smo ga tam preživeli, pa je ne glede na ves fizični in psihični napor danes zame čudovit spomin.

Vojna je univerzalna tema, o kateri je bilo posnetih nepregledno število filmov. Tudi veliko filmov na območju nekdanje skupne države, ki tematizirajo pojugoslovansko morijo. Nekateri med njimi angažirano kažejo to ali ono resnico o dogajanju. Vas pa so bolj zanimale posledice vseh teh resnic. In v tem je vaš film globoko humanističen in protivojni.

O vojni in njenih posledicah se dejansko snema zelo veliko filmov, še zlasti pri nas. A obenem jih je zelo malo, ki ne ostanejo na površini in gredo v globino. Nikoli nisem imel namena, da bi s tem filmom nekaj sporočil ali izrazil neko veliko resnico. Želel sem si, da bi se film dotaknil ljudi in jih pripravil k razmišljanju in prespraševanju lastnih resnic. Samo tako lahko razumemo tudi druge. To je film, ki govori o razumevanju.

 

Film, v katerem so dialogi gibalo dogajanja, je zelo odvisen od igralske moči in sugestivnosti. Vaša zasedba je sijajna, poleg tega pa prav tako nacionalno pisana, kot so moški liki v filmu – Srb Boris Isaković, Hrvat Leon Lučev, Bošnjak Emir Hadžihafizbegović, Slovenec Sebastian Cavazza ...

Bilo mi je v neskončno zadovoljstvo sodelovati z vsemi temi veliki filmskimi profesionalci. Prve vaje smo imeli v hotelu Bistrica že leto dni pred snemanjem. Veliko podporo in strokovno pomoč nam je dajal psihiater in psihoterapevt Vladimir Milošević, ki je bil z nami tako na vajah kot na snemanju.

Lik psihoterapevta, ki skuša pomagati tej skupini vojnih veteranov, je Slovenec. Koliko je imela ta odločitev s tem, da je kot Slovenec pravzaprav edini, ki ni bil neposredno vpleten v balkansko morijo?

Slovenija je bila del skupne države. Obenem se je prva odcepila od Jugoslavije, prva je postala članica EU in tako naprej. Zdelo se mi je pomembno, da je lik psihoterapevta nekdo, ki ima skupne točke s temi ljudmi in s tem, kar so preživeli, po drugi strani pa ima do tega neko distanco. Zato se mi je zdel Slovenec kot vodja delavnice idealna rešitev. Menim, da je Sebastian odlično oživil ta lik.

Menda ste že od začetka vedeli, da boste dali filmu naslov Moški ne jočejo. Zanimivo je, da je balkanska podoba moškega po eni strani podoba močnega človeka in neustrašnega borca, po drugi pa tudi moškega, ki ob alkoholu postane zelo čustven in sentimentalen. Lahko razbija kozarce, buta s čelom v steklo, jokati pa ne sme.

Pri nas še vedno prevladuje tradicionalno razumevanje, da naj moški ne bi kazali čustev, da so oni »močnejši pol«, ki mora brezpogojno braniti čast in interese družine, nacije in države, in da moški v nobenem primeru ne smejo jokati. Skozi naslov filma se poigravamo z vsemi temi stereotipi in predsodki.

Na sarajevskem festivalu ste za film prejeli nagrado mladega občinstva. Vas je to presenetilo?

Tega pa resnično nisem pričakoval. Prepričan sem bil, da bo odziv publike veliko bolj razdeljen in pričakoval sem veliko več negativnih komentarjev. Prav zato me najbolj veseli prav dejstvo, da se je tako dobro odzvalo in s filmom komuniciralo mlado občinstvo.

Kakšni pa so odzivi na film v različnih predelih nekdanje Jugoslavije? Pomenljiv se mi je zdel lik Andrije, ki ne zdrži na delavnici in predčasno odide; z njim pokažete, kako še zdaleč niso vsi pripravljeni na empatično soočanje s krvavo preteklostjo in da negativni nacionalizmi še kako živijo naprej.

Film je bil zelo dobro sprejet na festivalih v Srbiji, Makedoniji, Črni gori in Sloveniji, v Portorožu, na Hrvaškem smo tik pred premiero. Gre seveda za festivalsko publiko, a kljub temu menim, da ima večina ljudi v regiji potrebo preseči nacionalne okvire in da je večini dovolj »ene, naše in prave« resnice. Naš problem kot družbe je, da se nismo nikoli resnično soočili s preteklostjo. Dokler tega ne bomo storili, bo še naprej možno, da se fokus na dejanske probleme, kot sta korupcija in revščina, brez težav preusmeri na popolnoma iracionalna nacionalna in verska vprašanja. S tem se ustvarja strah, s prestrašenimi ljudmi pa je najlažje manipulirati. In edini, ki imajo od tega korist in ki takšno stanje generirajo, so politiki in njihovi pomočniki.