Tiskane izdaje
Francoske kriminalke smo svojčas z veseljem gledali. In poznali smo igralce, lahko jih označimo za legendarne, ki so nastopali v njih – Jean Gabin, Yves Montand, Alain Delon, Jean-Paul Belmondo, Lino Ventura. Med režiserji je bil čisto na vrhu Jean-Pierre Melville.
Francoski kriminalni film je bil za francoske gledalce nekaj takega kot vestern za ameriške gledalce. Imel je družbeno ozadje, književno tradicijo z velikim avtorjem Georgesom Simenonom, znamenito zbirko Série noire, v kateri so poleg francoskih romanov izhajali prevodi najboljših ameriških in drugih svetovnih pisateljev kriminalk.
Literatura kot spodbuda
Francoske kriminalne filme je spodbudila literatura tega žanra. Ko so leta 1945 v Francijo začeli prihajati okrutni detektivski romani avtorjev, kot so James M. Cain, Raymond Chandler in James Hadley Chase, ter filmi noir, ki so jim prav Francozi dali ime, so se tudi francoski pisatelji lotili takih romanov, na začetku z ameriškimi psevdonimi. Tako je nastal roman noir français, svojevrstna nesentimentalna in v žargonu podzemlja pisana proza.
Eno od najbolj uspešnih takih del je bilo Ne dotikaj se denarja Alberta Simonina, po katerem je Jacques Becker posnel film o ropu, ki izraža tragično patetiko poetičnega realizma, realizem ameriškega gangsterskega filma pa tudi duh novega časa, vsaj kar zadeva kriminal.
Francoske filmske kriminalke segajo v čas nemega filma in serije Fantomas, slogovno in tematsko identiteto pa te kriminalke dobijo v tridesetih letih, v času tako imenovanega poetičnega realizma, francoske filmske slogovne smeri, ki je skupaj z nemškim ekspresionizmom podlaga ameriškega filma noir.
Od bitke iztrošen režiserja Oliviera Panchota. Foto: Arhiv Liffa
Dobre zgodbe
Od tridesetih do sedemdesetih let je bil vzajemni vpliv ameriškega in francoskega kriminalnega filma plodovit, pozneje, ko je začel slabeti komercialni pomen neameriškega filma, pa je postal obroben in zveden na ameriške remake francoskih uspešnic. Francoski filmi so vedno izstopali po zelo dobrih zgodbah.
Le francoski kriminalni film se lahko po kakovosti kosa z ameriškim. Vmes so bila sušna leta, toda v zadnjem poldrugem desetletju so se francoske kriminalke vrnile v velikem slogu, a so priljubljene zgolj doma, težko pa se prebijajo zunaj nacionalnih okvirov, ne pojavljajo se v tujih kinih in le izjemoma se uvrstijo na mednarodne filmske festivale, celo zunaj tekmovalnega programa.
Zato nove francoske kriminalke tako slovenski kot drugi nefrancoski gledalci ne poznajo. Priložnost za seznanitev z njo se bo ponudila na Liffu, kjer bo prikazanih nekaj filmov novejše produkcije – Gangsterska zgodba režiserja Oliviera Marchala, Mea culpa Freda Cavayéja, Od bitke iztrošen Oliviera Panchota, Roparska ekipa Juliena Leclerqa, Konvoj Frederica Schoendoerfferja, Kača s tisoč urezi Erica Valetta.
Protagonisti teh filmov so pestra, srhljivo realistična zasedba zlikovcev – gangsterji iz nekdanjih francoskih kolonij in pokomunističnega Vzhoda, pokvarjeni policaji, ki se spajdašijo s korumpiranimi politiki, verski fanatiki in oportunisti ter njihovi nacionalistični dvojniki, ki podpihujejo že tako razplamtele razmere za lastne izprijene koristi.
Staro in novo
Na Liffu bodo prikazali tudi nekaj klasičnih francoskih kriminalk, v katerih nastopajo nekateri igralci, omenjeni v uvodu. Med njimi bo eden od vrhuncev francoskega filma noir Rdeči krog (1969), za katerega je napisal scenarij in ga režiral Jean-Pierre Melville, v glavni vlogi pa nastopa Alain Delon.
Jean-Pierre Melville se je rodil s priimkom Grumbach. Med drugo svetovno vojno, ko je sodeloval v francoskem odporniškem gibanju, je prevzel psevdonim po svojem priljubljenem ameriškem pisatelju Hermanu Melvillu. Najbolj znan je postal zaradi tragičnih, minimalističnih kriminalnih dram, kakršna je tudi Rdeči krog.
Na njegovo delo so najbolj vplivali ameriški gangsterski filmi iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja, v svojih filmih pa je pogosto uporabljal orožje, plašče in klobuke, ki so dajali njegovim likom značilen videz.
