28. LIFFE: Spodletelo kraljestvo v ambiciozni režiji

Tekmovalni program Liffe: Kralj obravnava nenavadno epizodo nesojenega vladarja Aravkanije in Patagonije.

sob, 11.11.2017, 15:00

Kralj (Rey)

režija Niles Atallah

Čile, Francija, 2017

Kralj Nilesa Atallaha je čilensko francoska koprodukcija, ki si za temo vzame ekscentrično figuro francoskega odvetnika Orélie-Antoinea de Tounensa. Ta se je leta 1860 odpravil v Južno Ameriko, v pravkar osamosvojeno državo Čile. A tja ni šel kot popotnik, željan pustolovščin neznanih krajev. Njegova agenda je bila politična.

Tamkajšnje ljudstvo Mapuča naj bi ga izvolilo za svojega kralja, on pa naj bi s tem postal kralj pokrajin Aravkanija in Patagonija.

Zadeve se zapletejo, ko ga vodnik Rosales prijavi čilenskim oblastem, ki so si dotlej prizadevale zasesti teritorij Mapučev. De Tounensa aretirajo in mu sodijo, naposled pa razglasijo za neprištevnega in ga izženejo iz države. Očitno je nenavadna zgodovinska epizoda, ki je bojda v Južni Ameriki botrovala k nastanku številnih mitov in legend, povezana s političnim dogajanjem v drugi polovici 19. stoletja: v času rojstva narodov in formacije modernih držav po vsem svetu.

Obenem je to čas velikih kolonialnih ekspanzij, katerih hrbtna plat v Amerikah je tudi postopno izrinjanje, pobijanje Indijancev ter prisvajanje njihovega teritorija. De Tounens je simptom duha časa in si je nastajanje držav ter kolonialnih imperijev očitno prilagodi lastnim vizijam: vladati dozdevno neomadeževanim ozemljem in ljudstvom, ki jih naša »civilizirana« rasa še ni uspela ukrotiti ali si podrediti. Gre za romantično idejo stvaritve in izgradnje neke politične skupnosti iz nič.

Bizarna pripoved o bizarnem vladarju

De Tounens je v filmu prikazan skoraj kot kristusovski lik: blag in dobronameren, obenem pa je očitna norost njegove vizije kraljevanja. Zdi se, da režijski prijem poskuša slediti strukturi njegove norosti. Film je namreč zmes razdrobljenih prizorov: v njem se dokumentarni posnetki, na katerih je načrtno izpostavljena njihova dotrajanost, mešajo s fikcijskimi prizori de Tounensovega potovanja po deželi Mapučev, obiskovanja Indijancev itd.

Kontinuiteto de Tounensove pripovedi prekinjajo prizori njegovega sojenja, kjer vsi igralci nosijo maske. Igranje z masko (fikcijo v fikciji) je nasploh orodje, ki se ga Niles Atallah najraje poslužuje, četudi se funkcija tega prijema ne zdi upravičena. Je namen igre v igri zamajati verodostojnost zgodbe o de Tounensu? Je teater znotraj filma način, kako dodatno podčrtati blodnje nesojenega kralja?

Je lahko pripoved o bizarnem vladarju lahko le sama bizarna? V filmu spremljamo predvsem miselni tok samega glavnega junaka, ki je mešanica romantičnih blodenj in izkrivljene samopodobe. Dialogov v Kralju je malo, tisto, kar jih je, pa navdaja ravno takšen teatralični patos, ki je najverjetneje prav tako v funkciji plastenja fikcijskih ravni zgodbe.

Kralj je tako predvsem režijski eksperiment, v katerem se dokumenti mešajo s fikcijo, ta pa se podvaja ali potraja sama v sami sebi. Zdi se, da poskuša z množenjem fikcijskih plasti režiser podati neko globljo poanto, v resnici pa tovrstno eksperimentiranje s filmsko formo vsebino in sporočilo filma prej osiromaši. Z drugimi besedami: iz nenavadne teme, zanimivega junaka v eksotičnih krajih bi verjetno z boljšim scenarijem in manj ambiciozno režijo lahko nastal čisto gledljiv film.

Prijavi sovražni govor