28. LIFFE: Veliko platno proti jesenski depresiji

Ljubljana – Vsakokrat zapišemo in vsakič znova se potrdi: če ne bi bilo Liffa, bi bili ljubljanski novembri čemerni, temačni, pusti, hladni in depresivni – za zdaj nam je vsaj z meglo prizaneseno. A boljšega meseca, da se človek za slaba dva tedna zapre v kinodvorano, se skorajda ne bi mogli izmisliti. Morda imajo to srečo le še Berlinčani v februarju.

Zveni kot floskula, a res se zdi, da Liffe v naše življenje vnese nov lajf. No, vsaj tistim 40 tisoč Ljubljančanom, ki dvanajst dni polnijo vseh šest kinodvoran po mestu. Danes teče šele četrti dan festivala, pa so na blagajni Cankarjevega doma izdali že 30 tisoč vstopnic. Razprodanih je kar 24 predstav, med njimi je razveseljivo veliko filmov iz sekcije Perspektive, v kateri se prvenci mladih in neuveljavljenih režiserjev potegujejo za glavno festivalsko nagrado vodomec. Statistika pravi, da je za zdaj največ zanimanja za filme Fino se imamo, Pokliči me po svojem imenu, Ubijanje svetega jelena, Žarek v srcu, Nikoli zares tukaj, Trije plakati pred mestom, Srečen konec, Moški ne jočejo in Zabava.

Naval na film

Letošnji Liffe se morda od prejšnjih razlikuje tudi po tem, da ima zelo razgibano obfestivalsko življenje, polno delavnic, pogovorov, srečanj s filmarji in strokovnih seminarjev, kot je na primer ta z naslovom Kako brati in oceniti filmski scenarij, v organizaciji Motovile in Centralne ustvarjalne Evrope. Predavatelju Christianu Routhu je prisluhnilo kar petdeset slušateljev, pa tudi dvanajst prostih mest na popoldanski praktični delavnici za izkušene bralce scenarijev se je hitro zapolnilo. Včeraj so se v sklopu programa Mlada filmska Evropa za zaprtimi vrati srečali prodorni producenti, ki se bodo danes pogovarjali o mladem evropskem filmu in poskušali diagnosticirati slovenski filmski prostor.

Filmska delavnica, ki je na Liffu potekala četrtič, je v prejšnjih letih postala tako priljubljena, da so morali letos omejiti število udeležencev. Vodja delavnice Matic Majcen nadobudnim filmskim piscem odpira vrata v svet razmišljanja in pisanja o filmu, uri pa jih tudi v novinarskem delu, saj prek intervjujev z gosti festivala lahko okusijo še to plat pisanja o filmu. »Individualen pristop z vsakim udeležencem je bil izredno dobro sprejet, saj se marsikdo, ki je na delavnici že bil, nanjo vpiše znova. Veseli nas, da so mladi filmoljubi ta projekt prepoznali kot priložnost za prve resnejše korake pri vstopu v svet pisanja o filmu,« je povedal Majcen. Sam je po projekciji Pokvarjenega predmestja (Suburbicon), novega filma Georgea Clooneyja, skupaj s filmskim teoretikom Andrejem Gustinčičem kritično spregovoril o Clooneyjevem žanrskem hibridu družbenokritične kriminalke. Clooneyju namreč ni povsem uspelo preplesti zgodbe o ameriškem snu v urejeni belski soseski in večno tleče rasne nestrpnosti, ki uničujoče razdira ameriško družbo.

Delavnice za mlade

Na svoj račun so na Liffu tokrat prišli tudi najmlajši filmofili. Pionirski dom je zanje organiziral filmski delavnici, na katerih se je približno dvajset otrok spoznalo s tem, kakšno vlogo imajo v filmu barve in kako lahko z njimi pripovedujemo zgodbe, pa tudi kako se da v animiranem filmu izraziti srečo, strah in žalost. Povrhu so posneli svoja prva filmska dela. Sicer pa bo v ponedeljek govor tudi o filmski vzgoji v Sloveniji, ki v zadnjem času ob požrtvovalnosti (in podjetnosti) posameznikov in zavodov doživlja razcvet.

Liffe, zamejen z otvoritveno in precej bolj znamenito zatvoritveno žurko, je sicer resen dogodek. Med tekanjem od ene do druge kinodvorane je morda le nekaj minut časa za klepet med starimi znanci, ki se nemara med letom sploh ne srečajo pogosto. Zato je med projekcijami drugo preddverje Cankarjevega doma praviloma zapuščeno, čeprav tam na obiskovalce čakajo udobne vreče za posedanje, kava, kokta, voda in čaj, pa slovenska jabolka, za vitaminsko ravnovesje med napornim filmskim maratonom.