28. LIFFE: Povejmo, kot je − gre za mizoginijo

Tekmovalni program Liffa: Nisem čarovnica je antropološki portret z jasno obsodbo preživetih obrednih praks.

pon, 13.11.2017, 15:00

Nisem čarovnica
(I Am Not a Witch)
režija Rungano Nyoni
VB, Francija, 2017

Čarovniški procesi niso stvar srednjega veka, ampak stvar sedanjosti. Nekatera afriška plemena, prežeta z vero v duhove, se še danes močno zanašajo na svoje vrače in čarovnice. Čeprav so v večjem delu afriških držav to tradicionalno kulturno prakso prepovedali, je ponekod čarovništvo še vedno živo.

Začelo se je z anekdotami o usodah afriških žensk, ki jih je mlada režiserka Rungano Nyoni slišala, ko je mesec dni prebivala v enem od čarovniških taborov v Zambiji. Štiri leta jih je sestavljala v scenarij in kmalu ugotovila, da jih prežema ena tema. Zgodbe je prepletla ter strnila v pripoved, ki jo je postavila v čarovniški tabor. Tako so zgodbe afriških žensk oživele v drugačni, še bolj pomenljivi luči.

V zambijski pravljici, ki je posneta v slogu dokumentarnega filma, a igranih in pravljičnih elementov ne skriva, je režiserka Rungano Nyoni povedala zgodbo o devetletni siroti, ki je zaradi nesporazuma z vaščani obsojena čarovništva. Zagrozijo ji, da se bo, če ne bo sprejela svoje kazni, spremenila v kozo in tako iz nje izsilijo prizananje, da je čarovnica. Odpeljejo jo v čarovniški tabor, nekakšno delovno taborišče, kjer se pridruži starejšim ženskam, ki prisilno delajo na polju ali v kamnolomu. Da so prepoznavne že na daleč in da je njihovo gibanje lažje nadzorovati, imajo ženske na hrbte pripete bele trakove, ki se navijajo na velike kolute. Ti so ena od metafor s precejšnjim estetskim vizualnim učinkom v filmu. »Srečo imaš, da imaš tako dolg trak, da lahko hodiš in tečeš naokoli. Poznala sem čarovnico, ki se ni mogla niti obrniti, ker je bil njen trak tako kratek,« starejša ženska tolaži malo Šulo, ko vaški možje zapečatijo njeno usodo.

Trpežno dekletce vsak dan na tovornjaku vozijo na delo, a kmalu jo odkrije predstavnik vlade oziroma »državni varuh« g. Bunda, ki njene čarovniške moči s pridom izkorišča pri svojem poslu, navsezadnje so čarovnice last vlade, njihovo življenje pa uravnava tudi vzporedna vladarica − kraljica dežele. Šula mora na provizoričnem vaškem sodišču jasnovidno ugotavljati, kdo je kriv, izbirati nove vladne sodelavce in s svojimi uroki pričarati dež. Vseh trikov naj bi jo naučila dobro situirana čarovnica, ki si je s poroko pred leti pridobila spoštovanje skupnosti.

Glasnica utišanih žensk

Režiserka v filmu prikaže absurdnost nečloveških tradicionalnih obrednih praks in spornost odnosa do žensk, ki jih skupnost izloči zaradi manjših prestopkov ali zgolj zato, ker so, ko ostarijo, družini v napoto. Sarkazma ne moremo spregledati v prizorih zasedanja vaškega sodišča, ki sredi prašnega polja izzveni kot popolna farsa, ko najprej okradenemu dedku ne neha zvoniti mobitel, potem pa Šura, ki se ne more odločiti, kdo je tat, po mnenju vpraša bolj izkušeno čarovnico, ki ji svetuje: »Obtoži tistega, ki je bolj črn.«

Film je antropološki portret družbe, ujete med starodavna verovanja in rituale ter zahodno moderno, popularno  kulturo, ki skozi radio vdira v njen vsakdan. To razklanost in kontradiktornost družbe kot posledico dolgotrajnega koloniziranja afriške celine Nyonijeva še bolj poudari, ko iniciacijski obred pospremi z Vivaldijevo Zimo.

Evropocentrično pozicijo režiserka Nyonijeva glasno zagovarja, saj gre za primer kršenja človekovih pravic, pa čeprav v imenu trdovratnega oklepanja starih običajev zaradi ohranjanja lastne identitete. Dolžna pa ne ostane niti ignorantskim in pokroviteljskim zahodnjakom, ki turistično obiskujejo Afriko, da bi se fotografirali z nevednimi »divjaki«.

S svojim prvencem, ki se je uvrstil tudi v sekcjo Štirinajst dni režiserjev na festivalu v Cannesu, je postala glasnica feminizma in zagovornica utišanih žensk in nemočnih otrok, ki nezaščiteni postanejo lahka tarča družbenih vraževerij. »Povejmo tako, kot je. Gre za mizoginijo, in ne nekakšno kulturno tradicijo. Saj so te prakse usmerjene zgolj na ženske,« je povedala v intervjuju pred premiero filma Nisem čarovnica v Cannesu.

Povezane novice

28. LIFFE: Čutiti arhitekturo
12. november ob 15:00
Tekmovalni program Liffa: Columbus, ljubezenska zgodba, povedana skozi urbano estetiko.