Tiskane izdaje
Kot je takrat dejala Alenka Šelih, predsednica uredniškega odbora, večje založbe za knjigo niso kazale interesa, češ, da je preobsežna, za manjše je bil predrag že sam natis. Knjiga je nazadnje izšla pri Založbi Tuma ter v sozaložništvu SAZU. Tudi ni presenetljivo, da je nastajala skoraj desetletje, saj je skupina raziskovalk in novinark pisala portrete poleg svojih služb. Knjiga torej ni nastala kot redni del raziskovalnega dela v okviru univerz ali inštitutov, temveč kot prostočasna dejavnost. Dejstvo, da so knjigo o ženskah, katerih večina ni bila nikoli zares vpisana v zgodovinski spomin, v večini napisale ženske, pa je samo še ena pomenljiva samoumevnost več.
Dokumentarec scenaristke in režiserke Majde Širca Ženska, katerega prvi del je bil na sporedu nacionalke pred tednom dni (dosegljiv je v spletnem arhivu), drugi del pa bo na sporedu nocoj, z monografijo Pozabljena polovica veže nekaj teh samoumevnosti. Denimo, da doslej še nismo posneli resnično celostnega pogleda na boj žensk za enakopravnost na vseh področjih družbenega in zasebnega življenja, katerega začetki segajo na Slovenskem v drugo polovico 19. stoletja. Pa tudi, da je tokratni dokumentarec zasnovala in posnela ženska, v njem pa sodeluje dvajset žensk in le dva moška.
Zapolnitev manjka je bila zato za nacionalko, kot je zapisala Širca ob predstavitvi filma, tako rekoč dolžnost, zanjo osebno pa »notranja nuja«. To dolžnost in nujno je še zlasti spodbudil paradoks: »Na eni strani izguba oziroma ignoriranje spomina na smele posameznice in skupine, ki so v preteklosti hodile po robu in čez, da imamo danes enake pravice. Na drugi strani pa se še danes /.../ soočamo s stereotipi, s prikritimi in odkritimi seksizmi, s tesnobo pred izgubo pridobljenega in tudi s še nepreseženim razumevanjem ženske in moške vloge v družbi.«
V bolečinah boš rodila
Širca se kompleksne teme, o kateri bi gotovo lahko nastala dokumentarna nadaljevanka, ni lotila klasično. In se je zaradi redukcije filmskega časa in obsežnosti gradiva bržkone tudi ni mogla. Zgodbe tako ne pripoveduje od »začetka do konca«, v logičnih, po šolsko predstavljenih etapah, ampak na način asociativnega toka in kontrastov. Pikrosti ne skriva.
Tako že v enem prvih kadrov citira Genezo in njen popis izvirnega greha ter napoved posledic za žensko, ki si je drznila seči po sadežu spoznanja. To točko Širca interpretira kot izvirni greh (moške katoliške) družbe, ki naj bi žensko v zgodovini zahodnega sveta postavila v izrazito podrejen položaj. Avtoričin načelni zastavek je morda poenostavljen, a zgodovina političnega boja žensk za enake pravice je seveda obenem ves čas tudi boj za pravico do izobrazbe, torej do vedenja, po katerem si je v raju upala seči že prva ženska.
Ko gre za pravice žensk, si volilna pravica, pravice do izobrazbe, dela, enakega plačila, dedovanja, pravica do razpolaganja s svojim telesom in pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ne sledijo ena iz druge. Ker ženska ni imela nobene od njih, nastopijo skoraj sinhrono – pa čeprav niso bile vse skupaj tudi sočasno izborjene in se ženske tudi o manjku vseh niso zavedale naenkrat. Adekvatno temu Širca dvodelni dokumentarec razdeli na krajša tematska podpoglavja. Opiše jih kot politične pravice, delo, kmečka ženska, Ernestina, žensko telo, civilni zakon, izobraževanje, kolesarjenje, matere, prva svetovna vojna, med vojnama, druga svetovna vojna ter socializem in kapitalizem. Vsak od teh sklopov je v nekem delu povezan z drugim, kot celota pa sestavljajo mozaik, napolnjen z drobci podatkov, prelomnimi dogodki, biografskimi detajli vidnejših posameznic (pisateljic, podjetnic, aktivistk ...), interpretacijami literarnih in filmskih motivov, stereotipi ..., predvsem pa z ženskam pripisanimi družbenimi vlogami, ki so jim ženske počasi, a pogumno rezale sidrne vezi.
Avtorica je pred kamero povabila vrsto znanstvenic in raziskovalk različnih profilov, ki podajajo ali interpretirajo posamezne družbene kontekste, znotraj katerih so se ženske borile za pravice, pri tem pa Širca povedano velikokrat kontrastira z nasprotno podobo. Ko denimo govori o odsotnosti spomina na izjemno pomembno vlogo žensk med prvo svetovno vojno, gledamo posnetke v težko vojno industrijo vključenih žensk, ki so garale in izdelovale orožje po 14 ur na dan. Ko govori o odsotnosti ženskih junakinj v narodovem spominu, kaže Martina Krpana, ki prenaša na hrbtu v košu »nadležno staro babo«. Pripoved o družbeno sprejemljivem nasilju nad ženskami znotraj družinskih zidov podloži s simboli ljubezni. Ko povzema družbeni odnos do ženskega telesa, ki naj bo čim bolj neopazno, predvsem pa nikakor športno aktivno, gledamo posnetke moških telovadcev ... in tako naprej.
Komentirana pripoved
Dokumentarec, katerega dvodelnost ni posledica dveh zaključenih enot, ampak za predvajanje na nacionalni televiziji očitno predolge minutaže, tako ni hladna, objektivna in distancirana pripoved o tem, kako so si Slovenske izbojevale enake pravice in spreminjale tradicionalno vlogo ženske v družbi. Nasprotno, Ženska je angažirana, mestoma tudi malce ogorčena pripoved o poti, na kateri, kot pravi avtorica, »ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega«. Naj gre za skoraj stoleten boj za splošno volilno pravico, ki so jo ženske pri nas dobile šele leta 1946. Za prizadevanja, da so tudi ženske lahko postale članice političnih strank. Za boj učiteljic, ki so po letu 1911 skupaj s tistimi, ki so plačevale davke, sicer lahko volile na občinski ravni, kot učiteljice pa se niso smele poročiti in imeti otrok. Za ogorčenje liberalnega meščanstva, da so smele takrat na volišča oditi tudi učiteljice – uršulinke, za zgražanje klera, da je ženska dobra še zakaj drugega, kot vzgajanje otrok in gospodinjstvo, ali pa za zgražanje tako liberalcev kot klerikalcev nad deli Zofke Kveder (Misterij žene, 1900) ali Angele Vode (Spol in usoda, 1938). Ali pa, denimo, za izjemno pomembno vlogo, ki jo je imelo pri osvobajanju ženskega telesa kolesarjenje, ki je bilo ženskam sprva prepovedano, češ, da jih to preveč vzburja, s tem pa kvari njihovo od Boga dano sramežljivo in moškemu pokorno nrav. Ali pa za spopad s cankarjansko podobo trpeče in žrtvujoče se matere. Za modo, ki odseva spremembe in izbojevane bitke žensk. Za dejstvo, da je bila protifašistična fronta žensk z dvema milijonoma članic ukinjena že leta 1953, saj je zaradi množičnosti predstavljala partiji potencialno nevarnost. In med drugimi tudi za obskurno dejstvo, da se je še leta 1976 na trgu pojavil priročnik, ki je med znaki menstruacije navajal venenje cvetja, ki se ga ženska dotakne ...
Nobena pravica jim
