Ali Bog res molči?

Ko je leta 1988 Martin Scorsese­ posnel Zadnjo Kristusovo skušnjavo po romanu grškega ­pisatelja Nikosa Kazantzakisa (scenarij je spisal Paul Schrader), je takoj obveljala za najkontroverznejši film deset­letja. V nekaterih državah­ je še danes prepovedan. Kaj tako ­nezaslišanega je storil eden najvplivnejših sodobnih režiserjev?

Jezusa je v njegovih poslednjih trenutkih na križu skušal s prividom srečnega posvetnega življenja, v katerem zaživi z Marijo Magdaleno.­ Ta skušnjava je bila za mnoge kristjane preveč heretična, preveč hudičeva. In Scorseseja so pribili na križ javnega zgražanja.

Leto pozneje je bil režiser na Japonskem, kamor ga je povabil še en vernik filma – Akira Kurosava. Snemal je svoje kolažne Sanje, v katerih je Scorsese odigral Vincenta van Gogha. Na vožnji z vlakom iz Tokia v Kjoto (kako filmsko!) je prebral roman enega največjih japonskih pisateljev 20. stoletja, Molk katolika Šusakuja Endoja. Roman, izdan leta 1966 (leta 2009 smo ga v prevodu Iztoka Ilca dobili tudi v slovenščini), govori o nasilnem preganjanju kristjanov na ­Japonskem.

Scorseseja, ki je v svojih filmih velikokrat tematiziral katoliško dojemanje krivde in odpuščanja, je zgodba po resničnih dogodkih in osebah navdušila, vendar si ni drznil niti pomisliti, da bi ji bil kot režiser lahko kos. Deset let pozneje je kupil avtorske pravice za roman in z Jayem Cocksom napravil prve osnutke scenarija. Šele leta 2006 so ti osnutki prerasli v strukturo, potrebno za film. A še vedno se mu je zdelo, da bi bilo posneti ta film zelo domišljavo.

Romanje za filmom

Film Molk, premiera je bila decembra lani v Vatikanu, ima v Scorsesejevem bogatem opusu, pa tudi v njegovem življenju – Scorsese je konec koncev nekdanji ministrant, ki je kot zgodnji najstnik hotel postati duhovnik –, dejansko posebno mesto. To je režiser pred premiero izčrpno izpričal tudi v intervjuju z jezuitskim patrom Antoniem Spadarom za La Civiltà Cattolica: »Če danes pogledam nazaj, je ta dolga nosečnost postala način življenja z zgodbo in način življenja življenja – mojega lastnega življenja – okoli nje. Okoli idej te knjige. Te ideje so me izzvale k nadaljnjemu razmišljanju o vprašanjih vere. Pogledam nazaj in vidim, da vse skupaj prihaja v spominu kot nekakšno romanje – tako to občutim.« Romanje za filmom se je po tridesetih letih končno zaključilo, kar je Scorsese občutil kot neverjetno milost.

Molk je zgodovinski roman, ki ga je Endo postavil v 17. stoletje, na ozemlje današnje japonske prefekture Nagasaki. Po zatrtju kmečkega upora začne tokugavski šogunat kruto preganjati krščanstvo, ki so ga portugalski misionarji širili na Japonskem v 16. stoletju – obdobju, ko se je dežela delno odprla tujcem. Strah pred izgubo suverenosti in širitvami idej, ki naj bi ogrožale hierarhično natančno zgrajeno družbo in njeno kulturo, je sprožil ponovno zaprtje Japonske ter zelo nasilno izkoreninjenje vsega, kar je bilo krščansko.

Kje je zdaj tvoj Bog?

V času najhujšega preganjanja se portugalska jezuitska patra Sebastião Rodrigues (Andrew Garfield) in Francisco Garupe (Adam Driver) podata na Japonsko, da bi poiskala svojega karizmatičnega učitelja, misijonarja Cristóvãa Ferreiro (Liam Neeson), čigar pisma so prenehala prihajati v domovino. Še več, govorice, da se je zaradi mučenja zlomil, javno odrekel veri in spreobrnil v budizem, so vse ­glasnejše.

Ko mlada jezuita prispeta na Japonsko, naletita na krščanstvu predano vaško skupnost. V strogi konspiraciji mašujeta in krščujeta, dokler ju ne zajamejo oblasti. Oče Rodrigues, ki ga je gnalo na Japonsko predvsem prepričanje, da se Ferreira, njegov veliki mentor, nikakor ni mogel izreči za apostazijo, je kmalu postavljen pred enako preizkušnjo, kot je bil pred njim »padli« učitelj. Inkvizitor Inoue­ (Issei Ogata) da namreč pred njegovimi očmi kruto mučiti in pobijati kristjane. Kje je zdaj ta tvoj Odrešenik, o katerem pridigaš, zakaj se ne vmeša in reši kristjanov trpljenja, ga ves čas sprašuje. Zakaj ne odgovarja na tvoje molitve? Zakaj tvoj Bog molči?

Potem si inkvizitor nekako po pilatovsko umije roke in položi usodo trpinčenih kristjanov v Rodriguesove roke: če se javno odreče svoji veri, bo trpljenja v trenutku konec. In vse, kar mora narediti, je, da pohodi tako imenovano fumie, ploščato podobo s krščanskimi simboli, ki so jih v času japonskega preganjanja kristjanov izdelovali prav v ta namen. Ne zanima me, še reče inkvizitor, ali je Bog še vedno v tvojem srcu, hočem le, da se mu javno odpoveš.

Sočutje kot skušnjava?

Kot večina Scorsesejevih filmov je tudi Molk film, v katerem se nasprotujoči si skušnjavci trgajo za človekovo dušo. Rodrigues je tako razpet med absolutno, nekompromisno vero in ljubeznijo do Boga na eni strani in pragmatično javno odpovedjo tej veri v imenu prenehanja nasilja in trpljenja na drugi. Akt javne odpovedi seveda od globoko vernega Rodriguesa zahteva spopad z njegovim ponosom, s sebičnostjo njegovega ega, ki ga lahko preglasi samo pravo sočutje. In če je sočutje med temeljnimi atributi krščanske vere kot vere ljubezni, ali je torej v njenem imenu ne le mogoče, ampak tudi prav, (javno) zatajiti Boga, kadar je to neobhodno za preprečitev nasilja in trpljenja? In spet – kaj pa, če je sočutje le Satanova skušnjava, ki skuša Rodriguesa prisiliti v ­apostazijo?

Molk iz naslova filma je molk Boga, kot ga sprva občuti Rodrigues,­ ko je postavljen pred največjo preizkušnjo svoje vere. Pa Bog res molči? Ali je zanj, s tem pa seveda za vsakega verujočega posameznika, vprašanje zunanje potrditve vere res bistveno vprašanje? In kdo pravzaprav resnično molči, ko molči Bog? Konec koncev dobrega in zla ne povzroča Bog, ampak človek.

Scorsesejev Molk, gotovo režiserjev najosebnejši film doslej, na ta vprašanja odgovarja z – molkom. Natančneje: odgovarja z vizualno preprostim, počasnim in temačnim ter obenem nežnim in sočutnim filmom. Ter predvsem s tako teološkim kot teleološkim disputom in kontemplacijo, ki nikamor ne hitita in se ne menita za gledalčeva pričakovanja. Vprašanje smiselnosti vere in trpljenja, še zlasti pa vprašanje vere v svetu, ki se ne zmeni (več) za vero, je lahko obenem vznemirljiv filozofsko-šahovski spopad, lahko pa je seveda tudi zelo intimna duhovna in čustvena izkušnja skrivnosti vere same. Scorsese z Molkom razpre oba horizonta – od posameznega gledalca pa je odvisno, kateri ga bo angažiral.