Tiskane izdaje
Kavarniška gospoda Woodyja Allena je ljubezenska zgodba, prestavljena v zlato dobo klasičnega Hollywooda. Allenov poklon ameriški filmski zgodovini, pa tudi življenju tedanjega New Yorka deluje predvsem po zaslugi njegovih tipičnih humornih prijemov.
Filmi Woodyja Allena zasedajo posebni del ameriške in svetovne filmske kulture. Scenarist in režiser, pogosto tudi igralec v lastnih filmih, je namreč v svoji več kot petdesetletni karieri oblikoval poseben komično obarvan filmski univerzum, v katerem navadno srečamo nevrotičnega glavnega junaka, za katerega je življenje po definiciji nekaj ontološko zgrešenega ali vsaj stresnega, še posebej, če se v vsej eksistencialni zmedi še zaljubi.
Med dvema moškima
Natanko takšna je zasnova Kavarniške gospode. Židovski mladenič Bobby Dorfman (Jesse Eisenberg) – Allenov alterego – se iz New Yorka preseli v Los Angeles, da bi s pomočjo strica Phila (Steve Carell), pomembnega hollywoodskega agenta, našel novo službo in lepše življenje.
Bobby se kmalu zaljubi v Philovo tajnico Vonnie (Kristen Stewart), ki mu razkazuje lepote kalifornijske prestolnice. Po vztrajnem dvorjenju Bobby vendarle osvoji njeno srce, a izkaže se, da je dekle še vedno zaljubljeno v svojega nekdanjega ljubimca, Bobbyjevega strica Phila. Kot je Vonnie razpeta med dva moška, je Bobby razpet med Los Angelesom in rodnim New Yorkom.
Ko Phil zasnubi Vonnie, se ta dokončno poslovi od Bobbyja, ta pa se strtega srca vrne v New York, kjer zdaj pomaga gangsterskemu bratu Benu voditi nadvse popularen klub, kjer se zbira cvet manhattanske družbe; od umetnikov, finančnikov, politikov do gangsterjev.
Bobby tam spozna lepotico Veronico (Blake Lively), s katero se po kratki avanturi poroči. Življenje se zdi končno urejeno, ko se v New Yorku in v njegovem lokalu pojavita glamurozna stric Phil in Vonnie. Vonnie prosi Bobbyja, da ji razkaže New York in ob klatenju po metropoli njuna romanca za kratek čas ponovno vzplamti.
Okoli njune nerealizirane ljubezni Allen splete zgodbo o hollywoodskem glamurju s številnimi referencami na tedanje filme, režiserje, kultne šefe studiev, zvezdnike in zvezdnice, njihove muhe in ekscentričnosti. Ta tema v Allenovem opusu ni nova: problem zvezdništva in moči filmske umetnosti je na primer obravnaval že v filmu Škrlatna roža Kaira.
Motiv gangsterjev stare šole, ki pri Allenu prav tako ni nov, v Kavarniški gospodi naslika z znano allenovsko ironijo. Bobbyjev brat Ben je gangster, ki ga naposled zaradi nečednih poslov tudi obsodijo na električni stol. Tipični allenovski humor pa odseva predvsem v reakcijah Bobbyjeve družine na to, kaj je zakuhal gangsterski brat.
Ko se, denimo, Ben v zaporu spreobrne v krščanstvo, češ da ta religija za razliko od judaizma obljublja večno življenje, njegova mati (Jeannie Berlin) izjavi nekaj takšnega: »Kot da ni dovolj, a je morilec, zdaj je še kristjan!«
Ko njen mož razglablja o svojem odnosu do smrti, ki da se ji bo upiral, kot se bo dalo, a jo bo sprejel, ko bo pač treba, ga žena zbode: »Kako se ji boš zoperstavil, boš napisal ogorčeno pismo bralcev?«
Napake, ki jih spregledamo
Kavarniška družba je simpatičen film, ki s hommagem staremu Hollywoodu zbuja nostalgijo po časih, ko je bilo družabno življenje z vsemi pripadajočimi ekscesi še povezano s šarmom in eleganco.
Eden od nosilnih elementov filma je vsekakor tudi igralska zasedba – kot vselej je tudi pri tem filmu Allen zbral cvetober sodobnega Hollywooda. Še posebej izstopata glavna junaka Jesse Eisenberg in Kristen Stewart. Podobno velja za stranske vloge, ki jih Allen prav tako vselej podeli prekaljenim igralcem, pa naj gre za Steva Carella kot uspešnega hollywoodskega agenta ali Jeannie Berlin, ki se dobro znajde v vlogi judovske mame.
Očitek temu filmu, ki niha med komedijo in dramo, je tako predvsem v tem, da je posnet okorno – komične sekvence niso dovolj dinamične, medtem ko si po drugi strani režiser ne vzame dovolj časa za razvitje melodramatičnih poudarkov v ljubezenski zgodbi.
A ker filme Woodyja Allena vselej gledamo skozi prizmo njegovega celotnega opusa, ki ga odlikuje prav to, da se je vselej – v dobrem in slabem – podrejal le lastnemu umetniškemu in komičnemu credu (in ne diktatu velikih studiev), zbuja simpatije tudi tedaj, ko si jih ne zasluži povsem.
