Amy Winehouse, nesrečno dekle z očmi Kleopatre

V Cannesu premierno prikazani dokumentarec o glasbenici izjemnega talenta pokaže, kako visoko ceno ima lahko slava.

Objavljeno
31. julij 2015 16.45
Ženja Leiler, kultura
Ženja Leiler, kultura

Če bi imel legendarni pevec Tony Bennett, s katerim sta v letu njene smrti v duetu posnela pesem Body and Soul, ki velja za njen zadnji studijski posnetek, še eno priložnost, bi ji rekel: »Umiri se! Si preveč dragocena.« In res je bila. Le da jih ni bilo veliko, ki bi jim bilo tega res mar.

Britansko pevko, dobitnico petih grammyjev, ki je julija leta 2011 pri sedemindvajsetih letih umrla za posledicami zastrupitve z alkoholom, so po izjemnosti, talentu in pomenu za zgodovino popularne glasbe primerjali z Ello Fitzgerald in Billie Holiday. Slednjo so omenjali tudi, ko so se trudili opisati njen glas in ga označili za mešanico glasov Billie Holiday, Dinah Washington in Sarah Vaughan.

Zgodba Amy Jade Winehouse se po eni strani bere kot velikokrat videna zgodba številnih (pre)mladih zvezdnikov, ki so veličastno zažareli kot komet čez nočno avgustovsko nebo, potem pa v atmosferi mešanice mladosti in neizkušenosti, nenadnega globalnega uspeha, medijske brezobzirnosti in menedžerskega pohlepa kot komet tudi izgoreli. Njena izjemnost v tej in takšnih zgodbah je, da je bila izrazito inteligentna, neposredna, v nekem smislu zelo preprosta, občutljiva, predvsem pa nadpovprečno talentirana mlada glasbenica.

Ni očarala le z globokim vokalom, altom, in atraktivno pojavnostjo, ampak predvsem z lastnimi besedili pesmi, ki prehajajo v žlahtno liriko, ter glasbo, s katero ji je uspelo ustvariti sugestibilno mešanico žanrov, kot so soul, blues, rhythm and blues, jazz in celo reg­gae. To ni ravno glasba, napisana za stadione, stotisočglave množice in velike turneje, ampak prej za intimno družbo jazzovskih klubov. To dejstvo v njeni tragični zgodbi še zdaleč ni nepomembno.

Živijo od njene slave

Amy ni prvi dokumentarec, ki portretira hči judovskih staršev in sorodnico mnogih glasbenikov, med njimi babice Cynthie Winehouse, katere smrt je mlado ustvarjalko zelo prizadela. Le dva meseca po pevkini smrti je namreč nastal televizijski dokumentarec Amy Winehouse – The Untold Story (Amy Winehouse – zgodba, ki ni bila povedana), v katerem ima glavno besedo pevkin nekdanji mož, video producent Blake Fielder-Civil, s katerim sta imela burno in divje razmerje z nekaj prekinitvami, Fielder-Civil pa jo je tudi vpeljal v svet kreka, kokaina in heroina, za katere sta mesečno porabila na tisoče evrov.

Na račun pevkine slave je prišel tudi njen oče Mitchell Winehouse, ki je imel ljubezensko afero, ko še ni bila stara niti dve leti, zapustil jo je pri devetih. Nekdanji vodoinštalater in taksist je še v času hčerine kariere vstopal v njen zasebni svet s kamermani, le slabo leto po pevkini smrti pa že izdal knjigo Amy, My Daughter (Amy, moja hči). Na njeni slavi je gradil tudi lastno glasbeno kariero. Med drugim mu očitajo, da pevka ni pravočasno odšla na odvajanje od mamil, saj se mu to ni zdelo potrebno – sled tega je tudi v eni njenih najuspešnejših pesmi Rehab in verzih And if my daddy thinks I'm fine/ Just try to make me go to rehab/ But I won't go, go, go.

Usoda, napisana v pesmih

Dokumentarec britanskega režiserja Asifa Kapadie, ki je bil premierno prikazan na letošnjem canskem festivalu, julija pa je prišel na spored v evropske kinematografe, ni »običajen« glasbeni dokumentarec, kjer se gledalec seli s koncerta na koncert, vmes pa mu je semintja dano pokukati v za­odrje. Čeprav je glasba seveda ves čas v ospredju, ta ni sama sebi namen, ni v funkciji angažmaja ugodja glasbenega navdušenca, ampak je tu izključno zato, da pripoveduje zgodbo.

Zgodbo, katere konec dobro poznamo, manj pa zares poznamo odtenke posameznih poglavij pred njim. Kapadia ne komentira niti ne sodi, in nasploh zgodbo, ki je medijsko živela predvsem kot tabloidna senzacija, bila pa je bolj zgodba številnih zlorab, lucidno utiša v komorne, intimne tone. »Besedilo« prepušča gledalcu in tega besedila ni malo.

Film je predvsem mozaik še ne prikazanih zasebnih posnetkov in posnetkov iz zasebnih arhivov ljudi,­ ki so jo poznali, koncertov, posnetkov paparacev ter intervjujev z njenimi najbližjimi. Kapadia ne rekonstruira, najde pa prefinjeno in močno povedno rdečo nit – to so besedila pesmi, ki se, seveda za nazaj, berejo kot natančna avtobiografija, saj razkrivajo bistvene pevkine bojazni, počutja in razmišljanja.

Lahko bi rekli, da je bila vsa zgodba Amy Winehouse – dekleta v ozkih kavbojkah, preprostih majicah ali pa močno kratkih oblekah, z makeupom Kleopatre in lasmi, kakršne so imele soul ženske skupin iz šestdesetih let – vključno z slutnjo zgodnje smrti, sproti spisana v njenih besedilih. Ves čas na dlani.

Kapadia začenja film s posnetkom praznovanja štirinajstega rojstnega dne njene prijateljice, ko trije najstniki prepevajo Vse najboljše, glas bodoče pevke pa je že povsem jazzovsko zrel. Ali, kot je napisal neki kritik: »Že takrat je imel njen talent moč, da utiša sobo.«

Ta prizor je eden najbolj svetlih prizorov dokumentarca, ki v nadaljevanju prikaže hiter vzpon in tragično telesno in psihično sesutje energičnega, tudi ekshibicionističnega mladega dekleta iz razbite družine, ki je tik pod površino scela krhka, negotova, samodestruktivna in brezupno romantična. Vse te njene lastnosti so bile vidne vsakomur, ki jih je želel videti, naj je šlo za starše, njenega moža, njeno menedžersko ekipo: borila se je z bulimijo, bila je depresivna ter zasvojena z mamili in alkoholom.

V nekaterih ključnih trenutkih okoli nje ni bilo dovolj odločnih ljudi, naj je to bil mož, ki jo je uvedel v svet trde droge, oče, ki se mu je v usodnem obdobju zdelo zdravje hčere manj pomembno od izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ali pa njeni producenti in agenti, ki so jo silili v koncertne turneje in nastope v času, ko jim nikakor ni bila kos. In v vseh teh primerih je bila zaradi interesov drugih ­zlorabljena.

Najbolj žalosten dokument tega je znan: njena zadnja turneja in koncert v Beogradu mesec dni pred smrtjo, kjer je bila na odru popolnoma alkoholizirana, publika jo je seveda izžvižgala, pogled na propadajočo glasbeno divo, ki je odgovorni v takšnem stanju ne bi smeli spustiti na oder, pa je obenem žalosten in mučen.

Medijski kanibalizem

In tu so seveda mediji, ki ji niso pustili niti milimetra zasebnosti, čeprav se je skušala za svoj intimni, dobesedno tudi fizični prostor z njimi boriti na sodišču, pa so se le naslajali do obisti.

Bila je pod permanentnim medijskim udarom in s tem pod udarom anonimne javnosti, neusposobljena, da bi se učinkovito branila. Slava je nekaj, na kar te nihče ne more zares pripraviti, pravi eden od intervjuvancev. Kljub temu je, ko je zaradi drog in alkohola polnila strani tabloidov, naivno verjela, da bodo ljudje le »spoznali, da je dobra samo za ustvarjanje glasbe in nič drugega«, in jo potem pustili pri miru. Niso je.

Vsak je seveda krojač svoje usode. Pa vendar: Kapadia sicer obzirno, pa vendarle vidno, vrže publiki v obraz tudi javni in medijski kanibalizem, ki v tej tragični zgodbi nista brez greha. Nesporno drži, da se je pevka spopadala s številnimi problemi in živela več kot tvegano življenje, ki so ga generirali zloraba drog, hrepenenje po nikoli doseženi zaščitniški ljubezni in intimni varnosti ter drugačnost, ki – in to bi morali znati ceniti – ni hotela ugajati za vsako ceno. A človeška sla po tako rekoč popolni prisvojitvi, lastninjenju in razčlovečenju slavnežev, ki jim spodleti, ni ravno prispevala k drugačnemu koncu.

Amy je dokumentarec, v katerem naslovna portretiranka nevsiljivo zleze gledalcu pod kožo in ki pokaže, kako nebogljen lahko postane posameznik, ko je percipiran le še kot dobro prodajajoča se blagovna znamka, pa ob sebi nima ljudi, ki bi jo lahko in bi jo hoteli zaščititi. A poleg empatije vzbudi tudi nekaj jeze: jeze nad dejstvom, kako je lahko tako izjemna ženska in ustvarjalka, ki je pisala zgodovino popularne glasbe z začetka 21. stoletja, ljubila ali zaupala moškim, ki so jo vsi po vrsti pustili na cedilu.

Nekaj trpke ironije usode je zato v njeni pesmi Stronger Than Me s prvega albuma Frank (2003) – tri leta pozneje je posnela še svoj drugi in zadnji album Back to Black –, sploh prvi pesmi, za katero je bila nagrajena in v kateri se obrača na ljubimca s pozivom, da bi moral biti – kot moški – močnejši od nje. Bili so močnejši od nje, a ne na način, po katerem je hrepenela.