Berlinale: Astrid Lindgren, Oscar Wilde, Dovlatov in drugi

Letos si je za glavno temo veliko režiserjev izbralo življenje književnikov.

Objavljeno
22. februar 2018 17.04
Jožica Grgič
Jožica Grgič

Kar nekaj filmov na letošnjem mednarodnem filmskem festivalu Berlinalu je posvečenih pisateljem, med katerimi je širši javnosti najbolj znana Astrid Lindgren, avtorica Pike Nogavičke.

S pisanjem za otroke se ni ukvarjala v mladosti, ampak v zrelih letih. Film Unga Astrid (Postati Astrid) govori o njeni mladosti, ko se je še pisala Ericsson.

Film v režiji Pernille Fischer Christensen predstavlja mlado Astrid, ko je bila tajnica in občasna novinarka in se še ni zbližala z gospodom Lindgrenom.

Njeno mladost je zaznamovala zveza s starejšim in poročenim Blombergom (Henrik Rafaelsen), ki je mlado Astrid (Alba August) vpeljal v novinarstvo, ter s skritim rojstvom njunega sina Larsa na Danskem, njegovim odraščanjem v rejniški družini in Astridinim prizadevanjem, da bi si zagotovila razmere, v katerih bi lahko sama skrbela za sina, če jo je že Blomberg razočaral s sebičnostjo in strahopetnostjo.

Skozi vse to se je prebijala v glavnem sama in se hkrati soočala z obsojanjem družbe in družine. Becoming Astrid kritiki ocenjujejo kot korekten biografski film, ki predvsem temelji na odlični igri mlade igralke Albe August.

Srb v vlogi Dovlatova

Film Dovlatov ruskega avtorja Alekseja Germana ml. prikazuje šest dni v življenju disidentskega pisatelja Sergeja Dovlatova novembra leta 1971, ko na leningrajskih ulicah potekajo priprave na obletnico oktobrske revolucije, glavni junak, ki pozneje postane slavni pisatelj, pa se sooča z največjimi življenjskimi preizkušnjami – finančnimi težavami, ustvarjalo krizo in vprašanjem, ali pisati kakor režim od njega pričakuje ali biti zvest sebi. Dovlatova odlično igra srbski igralec Milan Marić.

V tistem času se je v Sovjetski zvezi pisatelj lahko uveljavil samo, če se je vključil v zvezo pisateljev. Da pa bi bilo to sploh mogoče, je moral objavljati dela v režimskem književnem časopisu. Toda uredniki Dovlatovu del niso hoteli objavljati, ker niso bila režimska. Hkrati film prikazuje tudi takratno intelektualno dogajenje in se v filmu pojavi tudi Josif Brodski.

Film Srečni princ govori o Oscarju Wildu. Foto: Imdb

Fašizem včeraj in danes

Tudi film Transit Christiana Petzolda, posnet po romanu nemške pisateljice Anne Seghers ki ga je napisala v izgnanstvu, se ukvarja s pisatelji. Ko so leta 1940 nacistične čete vdrčl v Francijo, je bilo tam veliko pobeglih nemških nasprotnikov nacizma, komunistov in Židov. Večina se jih je umaknila v pristaniški Marseille v želji, da bi se lahko vkrcali na ladjo, s katero bi odpluli v severno ali južno Ameriko.

Med njimi je bila tudi književnica, komunistka, Anne Seghers, ki je leta 1942 opisala to dogajanje v romanu Transit. V središču pripovedi je mladi Nemec (Franz Rogowski, ki beži v Marseille, ko so nacistične čete že tik pred Parizom, pri sebi pa ima zapuščino nemškega pisatelja, ki je naredil samomor v strahu pred pregonom. V zapuščini je pisateljev zadnji rokopis in jamstvo za vizo, ki mu ga je izdalo mehiško veleposlaništvo.

Mladi Nemec prevzame njegovo identiteto. V mestu sta tudi pisateljeva žena (Paula Beer), ki ga je zapustila, vendar se želi vrniti k njemu in njen novi ljubimec, prav tako z vizo za Mehiko. Film, ki je med do zdaj prikazanimi pri kritikih eden najbolj hvaljenih, je zvest romanu, le da je dogajanje umeščeno v sodobno Francijo s sodobnimi lokali, avtomobili itd. S tem pokaže, da se podobno dogaja tudi danes, le da so begunci in fašisti drugi.

Begunec Oscar Wilde

Tudi film The Happy Prince (Srečni princ) Ruperta Everetta govori o begu književnika in je prav tako med bolj hvaljenimi. Govori o zadnjih dnevih Oscara Wilda (igra ga avtor filma), naslov pa je po istoimenski pisateljevi pravljici, ki jo je pripovedoval svojima sinovoma.

Pripoved se začne z Wildovim eksilom, ko po izpustitvi iz zapora Reading, v katerem je bil dve leti zaradi obsodbe o sodomiji, pobegne iz viktorijanske Anglije in depresiven preživlja dneve v samoti Pariza ob velikih količinah alkohola in občasnihi erotičnih srečanjih s dečk s ceste. Zatem v njegovo življenje znova vstopi lord Alfred »Bosie« Douglas, s katerim gresta v Neapelj. Potovanje je prekinila smrt žene Constance (Emily Watson), ki je v Heidelbergu živela z njunima sinovoma.

Grozljivka na Utoyi

Med hvaljenimi je tudi film, ki je bil vnaprej pričakan z deljenim mnenjem. To je Utoya 22. julija norveškega režiserja Erika Poppeja o pokolu socialdemokratske mladine na otočku Utoya leta 2011, ko je desničarski psihopat Anders Breivik pustil za sabo 77 trupel in množico ranjenih. Že samemu snemanju so na Norveškem precej nasprotovali, češ da je to izkoriščanje žrtev, da še ni zgodovinske distance in da utegne klavca Breivika povzdigniti v heroja.

Vendar je film posnet z izjemnim občutkom. Skoraj ves čas spremlja 18-letno Kajo, ki se znajde sredi smasakra na otoku in medtem ko vsi panično bežijo, ona poskuša najti svojo mlajšo sestro. Ko ji mama sporoči, da je eksplodirala bomba pred vladnim poslopjem v Oslu, ji hčerka reče, naj je ne skrbi, saj je varna na izoliranem otoku, kjer se kmalu začne grozljiva tragedija.

Distopična Japonska

Kritiki hvalijo tudi animirani film, posnet v tehniki stop motion Wesa Andersona Isle of Dogs (Otok psov), umeščen v distopično Japonsko. Glavni lik je deček Atari, ki išče svojega psa Spotsa, ki so ga skupaj z drugimi psi pregnali na otok smeti po načrtu Atarijevega strica Kobayashija, župana in absolutnega gospodarja Megasakija. Je sovražnik psov, ki so po njegovem mnenju krivi za vse bolezni.

Za pse in ljudi so glasove posodili slavni ameriški igralci (Bryan Cranston, Edward Norton, Liev Schreiber, Greta Gerwig, Bill Murray, Bob Balaban, Jeff Goldbloom, Tilda Swinton, Scarlet Johansson, Harvey Keitel) in tudi nekaj Japoncev, med njimi Yoko Ono. Gre za politični film, ki govori o zlorabi moči, izsključitvi drugače mislečih, iskanju krivcev.

Lezbični par in ekonomska kriza

Kritiki so naklonjeni tudi filmu Las Herederas (Dedinji) paragvajskega avtorja Marcela Martinessija o starejšem lezbičnem paru. Chela (Ana Brun) in Chiquita (Margarita Irun) živita skupaj brez prave strasti, toda z jasno razdeljenima vlogama. Pripadnica propadle buržoazije Chela gre le redko iz hiše in si v glavnem krajša čas s slikanjem, medtem ko praktične stvari, kot sta denar in premoženje, upravlja Chiquita.

Tega ne počne ne vešče ne odgovorno, zaradi česar zapadeta v dolgove in sta prisiljeni razprodajati premoženje, Chiquito pa zaradi poneverbe celo zaprejo. Chela mora prvič v življenju delati in zaslužiti za življenje, dela kot neuradna taksistka in tako spozma svobodomiselno, tolerantno in energično Angy (Ana Ivanova), ki jo začne privlačiti. Zgodba je uokvirjena s paragvajsko ekonomsko krizo in njenimi žrtvami.

Kritika festivala

Festival se bo končal v nedeljo, vendar do zdaj še niso prikazali zelo izstopajočega filma in razočarali so tisti, od katerih je bilo največ pričakovati. Berlinale je že nekaj let v krizi, a to ni bilo še nikoli tako očitno kakor letos.

Krivdo pripisujejo direktorju Dietru Kosslicku, ki vodi festival že od leta 2001 in ga bo še nalednje leto. Zato je pred festivalom skupina 79 nemških režiserjev in režiserk z javnim pismom pozvala k njegovi razrešitvi.