Tiskane izdaje
Za kakšen projekt pa gre?
Ne smem vam povedati, tako so mi rekli, menda pa to piše tudi v moji pogodbi. Vse to je kakor velika poslovna skrivnost. (Pri tem se malo posmehljivo nasmehne in s tem pove, kaj si zares misli o korporativni strani svojega posla, op. p.)
Zadnje čase se več pojavljate v dramskih vlogah, na primer v Clooneyjevih Varuhih zapuščine in v Grand Budapest hotel, kot v čisto žanrskih komedijah. Kako to?
Ker ni pametnih in duhovitih scenarijev. Rad bi posnel kakšno dobro komedijo, ampak še čakam na dober scenarij.
Kot vem, ste edina zvezda v Hollywoodu, ki nima ne agenta, ne menedžerja in ne piarovca. Ker imate radi stvari pod nadzorom?
No, morda tudi, ne vem ... Ampak kaj mi bo agent ali menedžer? Saj ne vodim globalne korporacije. Ljudje, ki si želijo delati z mano, me pokličejo, posnamem nekaj filmov na leto in to je to. O tem se lahko dogovorim tudi sam.
Kako vam gre?
Super. Poglejte me ... saj sem bogat in slaven! (smeh) Vsi mislimo, da imamo dober instinkt za ljudi in projekte, ampak seveda se vsi kdaj zmotimo. Vesel sem, da lahko rečem, da sem doslej kar dobro prepoznal prave projekte in ljudi. Zajebal sem pravzaprav le enkrat, mislim tako res hudo.
In to je bilo?
Hmmm. Mislim, da ne bi smel niti začeti o tem. (smeh)
Mogoče film o velikem oranžnem mačku?
Pozabil sem mačka! Ok, dvakrat sem zajebal!* (smeh) Na splošno sem imel dober nos, ampak dobro, včasih se mi izneveri, kot je bilo v primeru Garfielda. Moj prijatelj ta moj dobri nos za slabe projekte imenuje »detektor sranja«. (smeh)
*(Murrayju so ponudili scenarij Joela Cohena, avtorja scenarijev za Količinski popust in Očkov vrtec, a Murray je zmotno mislil, da gre za Joela Coena, avtorja scenarijev za Fargo, Veliki Lebowski, Ni dežele za starce in je privolil v vlogo, ne da bi scenarij sploh pogledal. Tako je postal glas mačka Garfielda, op. p.)
Ali to pomeni, da večinoma delate z ljudmi, ki jih dobro poznate?
Rad delam z ljudmi, s katerimi se tudi zasebno dobro razumem, kot se recimo razume večina igralcev iz filma Grand Budapest hotel z Wesom Andersonom. Recimo Willem Dafoe je čudovita oseba in velik profesionalec, enako velja za Jasona Schwartzmana. Tudi Lea Seydoux je mlada in lepa ženska, ampak stara duša, imam občutek, kot da se poznava že vse življenje. Zelo pomembno je, da se tudi zasebno dobro razumete s kolegi, delo je veliko veliko laže in prijetnejše tako kot pri vsakem drugem poslu, pač.
Se zasebno družite z velikimi hollywoodskimi zvezdniki?
Ne ravno. Profesionalno sodelovanje je ena stvar, zasebno pa nisem ravno tip za hollywoodska prijateljstva. Na moji zabavi ne boste srečali ravno veliko ljudi iz šovbiznisa. Imam svoj krog prijateljev, ki prihajajo iz različnih družbenih sfer.
Kako pa izbirate prijatelje?
Nekje sem prebral, da je največja stopnja ljubezni sočutje. Ko vas nekdo sprejema z vsemi pomanjkljivostmi in slabostmi, potem je to iskreno prijateljstvo. Po drugi strani pravi prijatelj ni nekdo, ki bo slepo sprejemal vse tvoje slabe strani, ampak ti bo pomagal pri reševanju težav v življenju. Ne moreš reči: »On je lopov, sicer je pa super tip, tako da ni pomembno.« Morate biti sposobni reči: »Poslušaj, stari, rad te imam, si dober človek, ampak moraš nehati krasti, ker to ni v redu.« Mislim, da je to bistvo prijateljstva, biti pravi prijatelj v dobrih in slabih časih.
Se igralci bolj bojujejo s svojim egom kot ljudje v drugih poklicih?
Pa ... jaz sem velik blebetač in neke vrste klovn, ki hrepeni po pozornosti. Odraščal sem v veliki družini s kupom otrok in sem se moral za pozornost staršev truditi, moral sem se nekako ločiti od svojih bratov in sester. Ampak še vedno ne mislim, da sem egoističen. Vsi imamo ego, treba ga je le imeti pod nadzorom. Ne morete si privoščiti, še posebej ne v tem poslu, da bi vam ego vladal, saj vas to lahko uniči.
Ali menite, da Hollywood lahko negativno vpliva oziroma celo uniči prijateljstvo in lojalnost med kolegi?
V vsakem poslu imate dobre ljudi in smeti. No, ok, morda je v šovbiznisu boljša podlaga za več sranja zato, ker se v njem vrti veliko denarja in slava ljudem stopi v glavo, ampak v bistvu mislim, da je vse odvisno od človeka: ali si dober človek ali pa to nisi. Bi moral biti jaz ljubosumen ali nevoščljiv, če moj prijatelj dobi boljše vloge ali več denarja? Druga stvar je, če ti nekdo zasadi nož v hrbet.
Je res, da se je prijateljstvo s fanti, s katerimi ste posneli Izganjalce duhov, zamajalo, ker ste zavrnili novo nadaljevanje, medtem ko so vsi ostali privolili?
Prvi Izganjalci duhov so odličen film, eden od najzabavnejših filmov v hollywoodski zgodovini. Potem smo posneli nadaljevanje, ki je bilo, no, pa recimo ... ok. In zakaj se zdaj vsem mudi posneti še eno? Če mi ponudijo scenarij, ki bo tako dober kot original ali vsaj nadaljevanje, potem v redu, lahko se pogovarjamo, ampak brez njega se sprašujem, kje je smisel. Imeli smo Botra, mojstrovino, imeli smo Botra 2, mojstrovino, in potem smo dobili Botra 3 ... Ne želim, da se to zgodi z Izganjalci duhov.
Rekli ste, da ste odraščali v veliki družini. Je bil humor vedno del vaše osebnosti ali je bil to najlažji način, da ste pritegnili pozornost?
Je bilo prej jajce ali kokoš? Seveda je bilo cirkusantstvo način, kako pritegniti pozornost staršev, ampak hkrati sem bil tudi bister otrok, zdaj pa nisem več bister. (smeh) V šoli mi je bilo vedno dolgčas, ker sem kot otrok veliko bral in sem vse, kar so nas učili v šoli, že vedel. Tako sem med poukom počel neumnosti, zaradi česar sem zabredel v težave, in edini način, da so mi profesorji oprostili te vragolije, je bil, da sem bil zabaven in smešen. Humor je bil vedno koristno orožje v mojem življenju, in vedno sem rad nasmejal ljudi okrog sebe. Ko nasmejem ljudi, vem, da ima to, kar počnem, smisel.
Kaj še radi počnete v življenju?
Nič spektakularno drugačnega kot večina ljudi. Rad berem, delam malenkosti, ki me veselijo, rad potujem, na primer, ampak nimam dovolj časa, žal.
Kaj radi počnete na potovanju?
Rad začutim, kako ljudje živijo, kako mesta dihajo, ne maram turističnih znamenitosti. Tu, v Berlinu, sem preživel več mesecev, ko sem snemal Varuhe zapuščine, a nisem imel nobene želje, da bi hodil po tejle aveniji tam (pokaže z roko proti slavni berlinski Unter den Linden, op. p.), ker je polna turistov. Jaz nimam nič proti ljudem, res, ampak lahko jih spoznaš in srečaš vsepovsod, le za množice turistov res nisem.
Zanimivo je, da imata dva vaša zadnja filma zvezo z nacizmom: Grand Budapest hotel govori tudi o prihodu nacizma, Varuhi zapuščine pa rešujejo umetniško dediščino iz rok nacistov. Ste kaj te preteklosti občutili tukaj v Berlinu?
V Ameriki ni vlakov, kakršne lahko vidite v Nemčiji, mislim takih oblik vagonov, ki lahko zaradi našega kolektivnega spomina na holokavst povzročijo šok in jezo. To je bila zelo čudna izkušnja. Ko se sprehajate po Berlinu, lahko vidite celo vrsto plošč na stavbah, ki spominjajo na ljudi, ki so jih odpeljali v smrt, ne samo Jude, tudi Nemce in druge. Vsakogar, ki se ni strinjal z nacizmom. Impresioniran sem nad tem, kako se nemški narod spopada s to težavno dediščino: brez kakršnega koli zanikanja, vsak večer vrtijo dokumentarce o nacističnih grozotah, vsak dan se govori o tem. In nihče tega ne občuti močneje kot Nemci.
Kako se zabavate? Proslavljate recimo uspešen konec snemanja ali osvojeno nagrado s steklenico šampanjca?
Steklenico šampanjca odpremo že med snemanjem! (smeh) Jaz obožujem šampanjec, rad ga pijem na poseben način, ki mu pravimo Montana Cooler. Kupite zaboj šampanjca, poberete ven steklenice in pregrade med njimi, v zaboj date vrečo za smeti, steklenice daste nazaj in jih zatrpate z ledom in potem zaboj res dobro zaprete. Tako bo šampanjec hladen ves konec tedna. Jaz potem led natlačim še v kozarec, ki ga nato prelijem s šampanjcem. Večina ljudi se napije šampanjca, ker ta ni dovolj hladen, in jih potem zadeneta sladkor in alkohol. Če pa je vse lepo ohlajeno, potem šampanjec prinaša posebno zadovoljstvo, užitek z dodatkom ...
Imate najljubšo blagovno znamko šampanjca?
Ko sem živel v Parizu, sem pil lanson, odličen šampanjec. Ob neki priložnosti sem pil dom perignon 1978 in to je bila čudovita izkušnja! Verjetno je steklenica stala celo premoženje, vendar je nisem plačal jaz. (smeh)
