Blišč in beda weimarske republike

Na HBO začeli predvajati najdražjo neangleško govorečo tv-serijo Babilon Berlin, za katero sta združili moči javna in komercialna televizija.

Objavljeno
12. november 2017 12.01
Ženja Leiler
Ženja Leiler

Leta 2007 je nemški novinar­ in pisatelj Volker Kutscher izdal­ roman Mokre ribe. Prvi primer­ Gereona Ratha. To je bila ­uvodna kriminalka v seriji­ doslej­ skupno šestih, ki so ­izšle v naslednjih letih, zadnja lani. Zgodbe policijskega inšpektorja Ratha so hitro postale ­literarna senzacija.

Kutscher je kriminalistične primere Gereona Ratha postavil v konec dvajsetih in začetek tridesetih let prejšnjega stoletja, in sicer v mesto, ki je takrat veljalo za najmodernejše na svetu – v Berlin. Ne glede na to, da je bilo obdobje nacistične Nemčije že večkrat prizorišče zgodovinskih kriminalk, se doslej še nobena ni lotila obdobja razpadanja weimarske republike, vzpona nacizma in nastanka tretjega rajha.

Dvajseta leta imajo v zgodovini Nemčije seveda posebno mesto, saj so bila zaznamovana z radikalnimi družbenimi spremembami, ki so usodno vplivale na prihodnost vsega sveta. Berlin je bil prizorišče čezmernega luksuza in blišča, umetnosti, sijajnih in dekadentnih nočnih zabav in eksperimentiranja, ki je privlačilo mlade in umetnike iz vsega sveta. V njem so sobivali tako radikalni politični levičarji kot desničarji, feministke, homoseksualci, transseksualci in travestiti. A bil je tudi mesto neizmerne revščine in bede, zapuščenih otrok, obubožanega proletariata in množice brezdomcev.

 

V vlogi policijskega inšpektorja Gereona Ratha je zaigral Volker Bruch.


Kutscher je po lastnih besedah našel inspiracijo za svoje romane v televizijski mafijski tv-seriji Sopranovi, gangsterskem trilerju Pot v pogubo Sama Mendesa ter filmu M, kriminalistični mojstrovini Fritza Langa, leta 1931 posneti prav v Berlinu. V primerih inšpektorja Gereona Ratha je tako prepletel resnične dogodke in osebe s fikcijskimi in jih obložil z žanrskimi elementi temačne noir kriminalke. Predvsem pa je razprl izjemno družbeno panoramo Berlina, v katerem se bo takrat ena najmodernejših družb tako rekoč sredi kulturnega, političnega in socialnega preporoda pod težo populizma, radikalnih političnih struj in finančne krize sesula v fašizem.

Teci, Tykwer, teci

Paralel s sodobnostjo ni treba dolgo iskati. Kljub temu niso bile v ospredju, ko se je nemški režiser Tom Tykwer odločil, da bo Kutscherjevo literarno tv-serijo vzel za izhodišče filmske. Tykwer je konec devetdesetih let veljal za enega največjih upov nemške kinematografije. Še zlasti, ko je leta 1998 posnel uspešnico Teci, Lola, teci, zaradi katere so leta 1965 rojenega režiserja opazili tudi v Hollywoodu. A Tykwer je bil za Hollywood prekompleksen in pretežek, tako da noben njegov hollywoodski film, med njimi ekranizacija Süskindovega Parfuma, Mednarodna prevara in Atlas oblakov, ni upravičil milijonskih vložkov.

Vmes se je, kot vemo, filmski in televizijski trg izrazito spremenil. Filmska kreativnost se je preselila na televizije, te so postale prava produkcijska podjetja tv-serij in nadaljevank, pojav ponudnikov in producentov televizijskih vsebin, kot so Netflix, HBO in Sky, pa je močno predrugačil način njihove distribucije. Tudi nemška televizija je s tv-serijami in nadaljevankami, kot so bile Domovina, Naši očetje, naše matere, Weinberg in Nemčija 83, doživela pravo renesanso.

Tykwer je povabil k projektu Achima von Borriesa in Henka Handloegtena, nemška scenarista in režiserja, s katerima je dve leti pisal scenarij. Kmalu je bilo jasno, da bo produkcija tv-serije zahtevala sredstva, ki jim ne bo kos nobena televizija. Zato se je njegova produkcijska hiša X Filme Creative s ponudbo obrnila na vodilno medijsko podjetje nemškega govornega območja, družbo Sky Deutschland AG, skrajšano Sky, ter na nemško javno televizijo ARD. Nastala je prva velika koprodukcija med javno in komercialno televizijo v Evropi. Del njunega dogovora je bil, da bo tv-serijo najprej prikazoval plačljivi Sky, prihodnje leto pa v udarnem terminu še javni ARD.

Pravice za predvajanje v ZDA je takoj odkupil Netflix, za manjše evropske države, med katerimi je tudi Slovenija, kjer je naročnikom vsebin na zahtevo že na voljo prvih osem epizod in ostalim prvi dve, pa HBO. Pravice za predvajanje so prodane tako rekoč povsod po Evropi, medtem ko so na Danskem, Švedskem in Norveškem tv-serijo odkupile celo javne ­televizije. Premiera je bila 13. oktobra, od petih milijonov naročnikov plačljivega Skyja si je prvo epizodo od šestnajstih ogledalo kar 1,2 milijona gledalcev, kar je doslej absoluten rekord. A rekordov je še kar nekaj.

Babilon Berlin namreč velja za najdražjo neangleško govorečo tv-serijo v zgodovini televizije – vanjo so vložili 40 milijonov evrov, po nekaterih podatkih pa celo pet več. Na tristo lokacijah, vključno z znamenitim berlinskim studiem Babelsberg, se je odvilo dvesto snemalnih dni, velikokrat z dvema ali tremi snemalnimi prizorišči naenkrat. Zanjo so zgradili štiri posebne ulice, angažirali pet tisoč statistov, vsaj sto likov v tv-seriji ima svoje dialoge, veristično podobo Berlina izpred stoletja pa so seveda lahko ustvarili tudi s pomočjo računalniške obdelave in animacije.

 

Ustvarjalci serije so ustvarili avtentično podobo Berlina izpred sto let.


Ko resničnost ujame scenarij

Vsi trije scenaristi so hkrati tudi režiserji tv-serije. »Trik je poskusiti ustvariti občutek, da ljudje takrat niso vedeli, kaj se bo zgodilo. Nihče si leta 1929 ni mogel niti predstavljati, kaj bo nastalo iz Nemčije,« je v nedavnem intervjuju za Holywood Reporter izjavil Tykwer, ki je očitne paralele z današnjim časom označil za naključne. A vendarle dodal: »Tv-serijo smo začeli delati leta 2013 in dlje časa smo delali, bolj je današnji svet postajal podoben tistemu s konca dvajsetih let prejšnjega stoletja. Vzporednice so že med finančnim zlomom leta 1929 in tistim v letih 2008 in 2009. Potem je bila tu evrska kriza. Pa vzpon populizma ter pozivi k enostavnim rešitvam ter močnemu posamezniku, ki naj vzame stvari v svoje roke. Zdi se, da se svet vse bolj ujema z našim scenarijem.«

Toda ustvarjalci vlečejo povezavo tudi z lastno izkušnjo Berlina v zgodnjih devetdesetih letih po padcu berlinskega zidu. »Občutek je bil, da se je patriarhat razsul, oče je odšel, sin pa se je lahko začel zabavati,« je komentiral Handloegten. »To so bila devetdeseta leta in predstavljam si, da je bilo tako tudi v dvajsetih. Za ženske, za vse marginalce je bil to čas, ko so se lahko izrazili. Emancipacija, gejevska kultura in umetniki vseh vrst so cveteli.«

V prvih kadrih tv-serije, ki zajame obdobje med letoma 1929 in 1934, spremljamo vlakovno tovorno kompozicijo, ki jo sredi noči ustavi konspirativna skupina trockistov, nasilno prevzame vlak in se z njim poda naprej v Berlin, od tam pa naj bi se vlak s skrivnostnim tovorom napotil v Istanbul, kjer se je takrat tudi dejansko mudil Lev Trocki. Hkrati s tem pride v Berlin s posebno nalogo razkriti mafijsko pornografsko mrežo mladi kölnski policijski inšpektor Gereon Rath (Volker Bruch).

Rath je veteran prve svetovne vojne, ki v cigaretnici shranjuje ampule z morfijem, s katerimi si blaži napade panike. Njegov partner v Berlinu je starejši inšpektor Bruno Wolter, ki je sumničav do mladega prišleka. Rath angažira za pomoč Charlotte Ritter (Liv Lisa Fries), začasno stenografko, ki v kleti policijske postaje katalogizira fotografije z mesta zločinov, obenem pa ima ambicijo, da bi delala na kriminalističnem oddelku. Charlotte živi v prenaseljenem in revnem stanovanju s sorodniki in je očitno edina, ki prinaša domov denar, noči pa suvereno preživlja v mondenem lokalu, v kleti katerega nudi usluge strankam, ki iščejo sadomazohistične spolne užitke. Od vseh treh prav ona najbolje pozna berlinsko nočno življenje in kriminalno podzemlje.

 

Berlin dvajsetih let je bil mesto razkošnega nočnega življenja.


Nočno življenje Berlina, katerega podoba v seriji koketira s Fossovim Kabaretom, daje podobo sijočega in brezskrbnega sveta, ki v ničemer ne odseva bližajoče se družbene katastrofe. Zvezda lokala, v katerega zahaja Charlotte, je Rusinja Svetlana Sorokina (Severia Janusauskaite), v moškega oblečena pevka, a bistvenejše je, da je povezana s trockističnimi zarotniki, kot revolucionarka pa ima očitno tudi svoje lastne načrte. V Berlinu niso samo trockisti, ampak tudi številne druge radikalne komunistične skupine, vse bolj prisotni so tudi nacisti, ki jih podpirajo tako plemstvo kot vojska in policija. Rath, o katerem vsaj za zdaj še ni jasno, kakšne so njegove politične preference, se tako spopada s prepletenim svetom raznolike korupcije in kriminalnega podzemlja, kar ga vodi v konflikt med lojalnostjo instituciji, ki ji pripada, in razkritju resnice.

Spremembe na evropskem trgu?

Če bo produkcijsko razkošen Babilon Berlin, ki se veliko posveča spektakularnim glasbenim in plesnim sekvencam, povrnil vložek, si lahko v prihodnosti obetamo tudi spremembe na evropskem televizijskem trgu. Dejstvo je namreč, da so tako obsežne produkcije mogoče samo z medsebojnim sodelovanjem. Prvi tak primer je bil Mladi papež Paola Sorrentina, ki so ga producirali HBO, italijanski Sky in francoski CanalPlus. A seveda ne pozabimo: Mladi papež je večinoma govoril angleško, Babilon Berlin pa govori nemško. A ne glede na to oba nagovarjata evropski kulturni prostor. Glede na čedalje močnejšo dominacijo ameriške kulture, pa tudi glede na vse večjo identitetno krizo Evrope, to še zdaleč ni nepomembno.

Tretja sezona menda že nastaja.