Blondinka, ki citira Machiavellija

Vohunski triler Atomska blondinka lepo poustvari ozračje padca berlinskega zidu konec osemdesetih let prejšnjega stoletja.

sre, 16.08.2017, 12:00

Slavni sodobni vohunski filmi


Misija nemogoče: niz filmov s Tomom Cruisom v vlogi agenta skrivne vladne agencije je nastal na podlagi TV-serije iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Dobičkonosna franšiza temelji na spektakularnih spletkah in akcijah v novih geopolitičnih razmerah.

 

James Bond: ena najstarejših filmskih franšiz z različnimi upodobitvami britanskega agenta Jamesa Bonda je nastala na podlagi romanov Iana Fleminga. Zadnje štiri različice z Danielom Craigom so v bondovski film vnesle več realizma in bolj mračen ton.

Filmi o Jasonu Bournu: Robert Ludlum je avtor romanov o nekdanjem agentu Cie Jasonu Bournu, po katerih so v Hollywoodu posneli štiri filme z Mattom Damonom v glavni vlogi. Prvi trije so presežek v vohunskem žanru. Trilogija je zanimiva in drzna predvsem zato, ker osvetljuje sporno delovanje ameriške obveščevalne agencije.

Vohunski triler Atomska blondinka nas popelje v Berlin s konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Najzanimivejši aspekt filma je prav njegov kontekst. Medtem ko socializem razpada, ko protestniki­ na ulicah zahtevajo združitev Nemčij in ko se odnosi med hladnovojnima sovražnicama­ ZDA in Rusijo počasi izboljšujejo, se med obveščevalnimi­ agencijami v Berlinu bijejo hude bitke.

Charlize Theron igra plavolaso britansko obveščevalko Lorraine ­Broughton, ki se poda v Berlin v času vrhunca tamkajšnjega družbenopolitičnega vrenja. Bahtin, agent KGB, namreč ubije britanskega obveščevalca Jamesa Gasciogna, ki se je dokopal do dragocenega seznama agentov, ki delujejo v Sovjetski zvezi. Za prihodnost sveta je seznam zelo pomemben, polastiti se ga seveda hočejo vse obveščevalne agencije. Britanska MI6 ima še dodatno težavo, namreč to, da ima očitno v svojih vrstah izdajalca, dvojnega agenta, znanega pod imenom Satchel. Lorrainina naloga je tudi, da ga odkrije in ubije.

Kot se za žanr vohunskega trilerja spodobi, stvari nikoli niso takšne, kot se zdijo na prvi pogled, nobenemu agentu na terenu ne gre zaupati, vsi igrajo dvojno ali trojno igro. V tej dovolj kompleksni spletki Lorraine sodeluje z britanskim agentom Davidom Percivalom (James McAvoy), ki vodi berlinski urad. A tudi o njem se hitro izkaže, da ima svoje načrte, na skrivaj sodeluje z agenti KGB in večinoma sabotira Lorrainina prizadevanja. Tu je še mlada vohunka Del­phine Lasalle, s katero se Lorraine intimno zbliža, ta pa ji izda nekaj ključnih informacij o Percivalu.

Okoli boja za seznam se torej vrtijo spektakularni akcijski prizori med agenti, v katerih se Lorraine vedno znova izkaže kot enakovredna ali celo boljša nasprotnica nič manj izkušenim kolegom. V tem težko spregledamo feministično noto; superiornost glavna junakinja med drugim pokaže tudi s citiranjem Machiavellijevega ­Vladarja.

Zgradba destrukcije

Film je zgrajen kot preplet zasliševanja Lorraine na MI6, potem ko se je vrnila iz Berlina po neuspešni misiji, in njene rekapitulacije dogajanja v tem mestu. Nosilna figura filma je prav ona: hladna, inteligentna in fatalna junakinja. Nekateri kritiki so v njej prepoznali žensko različico Jamesa Bonda, a morda Lorraine še najbolj spominja na klasične junake vesternov. Je ženski prototip molčečih močnih likov, ki so predani stvari in zanjo pripravljeni žrtvovati življenje. Lorraine je zadržana, malo govori, v ogromnih požirkih pije priljubljeno vodko z ledom in strastno kadi cigarete. K ekscesu so nagnjeni tudi vsi drugi obveščevalci v filmu, kar morda v izjemnem zgodovinskem trenutku propadanja socialističnega sistema in vzpostavljanja novega, še ne znanega režima niti ne preseneča.

Drug močen moment filma je ozračje Berlina v tistih napetih zgodovinskih trenutkih. Režiser David Leitch prepleta dogajanje v obveščevalni skupnosti s prizori iz sivih ulic, nočnega klubskega življenja, življenja subkulture in ilegalnih mladih borcev proti socialističnemu režimu na Vzhodu. Grafitirani zidovi dopolnjujejo podobe punkovske subkulture; glasbena spremljava s prepoznavnimi uspešnicami tistega časa (z 99 Luft­ballons na čelu) pa sploh daje dinamiko filmu in ga vselej znova vpne v časovni okvir. Zgodovinska dejstva in dogajanje ob rušenju zidu režiser ponekod popestri z dovolj humornimi replikami. Ko se razve, da v mesto prihaja David Hasselhoff, Delphine reče: »Berlin je očitno res pogubljeno mesto.«

Zgodovina in žanr

Toda prepričljiv in zavzet pristop h gradnji ambienta ne more rešiti zgodbe. Pripoved je premalo močna, obenem pa preveč zapletena. Na koncu smo namreč priča dodatnima obratoma, ko se razkrije, kdo je zares dvojni agent oziroma da dvojni agent sploh ni bil dvojni agent, ampak je Rusom vseskozi lansiral napačne podatke, medtem pa je menda v zameno dobival verodostojne podatke, s katerimi so »napravili luknje v berlinski zid«. Ameriški patriotizem in zahodnjaško pokroviteljstvo gresta tu res predaleč, saj niti vzhodnonemška obveščevalna agencija Stasi niti KGB nista bili tako naivni in nesposobni, kot ju slikajo na koncu Atomske ­blondinke.

Film je zanimiv predvsem zaradi postavitve vohunskega žanra v polpreteklo zgodovino. Hollywoodski skoki v preteklost so ponavadi alibi za to, da igralci in glavni liki ekscesivno kadijo in se predajajo drugim danes preganjanim užitkom. A pri Atomski blondinki se zdi izbira leta 1989 za vohunski triler dodatno utemeljena. Ta žanr je namreč najbolj profitiral od hladne vojne. Pisatelji od Iana Fleminga in Johna le Carréja do Lena Deightona so gradili zgodbe prav na hladnovojnem konfliktu med velesilama. Podobno velja za številne filmske adaptacije teh ­romanov.

O tem, kako plodna je bila za literarni svet skoraj petdesetletna ohladitev med zahodnim in vzhodnim blokom, priča predvsem dejstvo, da so po padcu berlinskega zidu vohunski romani in filmi z redkimi izjemami (na primer trilogija filmov o Jasonu Bournu) izgubili svoj močni kulturni vpliv. Kot da sodobne zgodbe o muslimanskih skrajnežih, umazani spregi kapitala z vojnimi dobičkarji ali vsesplošnem nadzoru državljanov in razkritjih žvižgačev ne morejo nadomestiti užitka, ki ga je očitno generiralo zapriseženo sovraštvo med ZDA in Sovjetsko zvezo.

V Atomski blondinki Parcival modruje, da mora človek vedeti, na kateri strani je, če hoče zmagati. Zdi se, da je glavni problem vohunskega žanra, pa tudi ideologije, ki ga podpira, v tem, da danes strani niso več tako transparentne. Časi, ko je bil položaj velesil na svetu znan, so minili. Zdaj imamo razpršene točke moči in netransparentne alianse med njimi, tako da je lahko vsaka od teh v vsakem trenutku tako sovražnica kot ­zaveznica.

Nekaj te pohladnovojne zmede se drži tudi filma. Precej boljši bi bil, če bi v svoji mračni in pesimistični upodobitvi obveščevalne srenje med padcem berlinskega zidu šel do konca – tako bi veliko bolje nakazal ozračje sodobnih geo­političnih razmer, ki so v marsikaterem pogledu še bolj mračne in hladne od hladne vojne.

Prijavi sovražni govor