Brooklyn: Med domom in svetom

Koprodukcijski film Brooklyn je vsaj na videz preprosta drama­ brez velikih pretenzij, ki pa v dovolj skromnem slogu prepričljivo poda zgodbo o mladi irski imigrantki. V njem težko spregledamo motiv begunstva pa tudi prevpraševanje, koliko je vreden dom in koliko svet.

Zgodba, posneta po istoimenski knjižni uspešnici Colma Tóibína, poteka v začetku petdesetih let, ko se mlada Eilis Lacey (Saoirse Ronan) iz majhnega irskega mesta odpravi v ZDA, kjer naj bi s pomočjo­ tamkajšnjega irskega duhovnika dobila službo in prebivališče, predvsem pa boljšo prihodnost. Sprva nas scenarist Nick Hornby seznani­ z Eilisinim domačim krajem, kjer živi z ljubljenima mamo in sestro.­ Irsko mestece spominja na sorodne­ majhne kraje vsepovsod, v katerih se vsi poznajo in kjer čenče ter obrekovanje obvladujejo javno življenje. Eilisina šefinja v lokalni­ trgovini je utelešenje takšnega ­provincialnega duha.

Če film na začetku pokaže, od česa beži mlado dekle, ima Eilis po precej razburkani poti z ladjo v novi deželi sprva veliko domotožje in je neutolažljiva. Režiser John Crowley naslika vrhunec hrepenenja po domu z nevpadljivim prizorom; ko Eilis na božični večer pomaga deliti hrano brezdomcem, tam nastopi tudi irski pevec, ki zapoje predirljivo ljudsko pesem – ta solo v zavetišču sredi Brooklyna zadošča, da postane stiska dekleta otipljiva.

Postopoma se Eilis tudi s pomočjo duhovnika privadi svoji novi domovini. Podnevi dela v veleblagovnici, zvečer pa obiskuje tečaj računovodstva. Na enem od bro­oklynskih plesov spozna italijanskega vodovodarja Tonyja Fiorella (Emory Cohen), ki se zaljubi vanjo. Življenje s perspektivo boljše službe in novo ljubeznijo za glavno junakinjo postopno dobi smisel in počasi se vživi v svoj novi dom.

Med dvema moškima in domovinama

Zaplete se, ko Eilis prejme slabe novice od doma in mora odpotovati nazaj. Obupani Tony jo prepriča, da se pred odhodom poročita, saj je to edino zagotovilo, da se bo vrnila. Če je bil prej zanjo problem novi svet, je zdaj problem to, da je ne vleče več domov. Toda ko prispe na Irsko, polna novih izkušenj in navad velike metropole, se v rojstnem kraju počuti drugače.

Svojo poroko zamolči tudi domačim in počasi se prepusti radostim druženja s prijatelji, družine in začasne službe. Svoj dom doživi tako, kot ga doslej še ni – kot perspektiven kraj. Ko ji začne dvoriti čeden, mlad in perspektiven mladenič Jim, je Eilis pred preizkušnjo. Razcepljena med dvema moškima in domovinama obžaluje, da se doma ni tako počutila, preden je odšla. Ena od lekcij filma je seveda v tem, da je takšen pogled na lasten dom mogoč šele po ovinku izkušnje tujine, ki je že preoblikovala posameznika.

Film pravzaprav odpira vprašanje doma, korenin in oblikovanja posameznikove identitete. Včasih je izkustvo grozeče tujega tisto, kar nam pomaga ugledati korenine,­ rodno grudo kot nekaj, s čimer je treba pretrgati. V tem pomenu filmu, ki bi se zlahka sprevrnil v po­vprečno solzavo melodramo, uspe proizvesti distanco do idealizacije doma in domačijstva, prav tako ne glorificira nove dežele, ampak jo slika tako v šarmu kot neizprosnosti. Brezbrižnost metropole do številnih prišlekov iz Evrope je – v razmerju do majhnega irskega mesta zlobnih opravljivcev – osvobajajoča, a tudi naporna.

K učinkovitosti filma največ prispeva glavna igralka Saoirse Ronan,­ ki si je za vlogo upravičeno prislužila nominacijo za oskarja. Mladenko v novem svetu upodobi z ravno pravšnjo mero strogosti, trdne volje in občutljivosti. Prizori njenega bivanja v penzionu za dekleta, sprehodi s Tonyjem po brooklynskih ulicah, lekcije jedenja špagetov, delo v veleblagovnici tvorijo intrigantno filmsko snov, prek katere se vživimo v drug čas in izkušnjo povojne migracije v ZDA.

Brooklyn ni velik film in se ne bo vpisal med mojstrovine, a po drugi strani nas spomni, da je veliko platno tudi prostor za zgodbe malih, nevidnih junakov. To v času prevlade velikih hollywoodskih spektaklov mitičnih (super)junakov sploh ni majhna stvar.