Tiskane izdaje
Janezu Burgerju, na znameniti praški filmski šoli FAMU izšolanemu režiserju, gre v slovenski kinematografiji posebno mesto. Danes 52-letni režiser namreč velja za enega najtalentiranejših avtorjev svoje generacije, pa kljub temu njegova filmografija šteje komaj štiri velikoplatne igrane celovečerce. Od zadnjega je minilo sedem let.
Burger je stopil v središče zanimanja že s svojim prvencem V leru (1999), komično parabolo o odraščanju, ki se zatakne v prosti tek pasivnosti – ta tematika je potem postala osrednja ost marsikaterega slovenskega filma. V leru je bil tudi film, ki je v slovensko kinematografijo prinesel Jana Cvitkoviča, soscenarista in glavnega igralca filma, ki je dve leti pozneje debitiral z enim najboljših poosamosvojitvenih filmov Kruh in mleko.
Burger je potem leta 2004 posnel Ruševine, zgodbo o nastajanju gledališke predstave, ki s prepletanjem različnih ravni realnosti tematizira status manipulacije in laži. Do njegovega naslednjega kinematografskega filma je minilo šest let, ko je posnel Circus Fantasticus, brezdialoško vizualno in atmosfersko delikateso. Za vse tri filme je v Portorožu pobral najvišje vesne. Z Ivanom, njegovim najnovejšim filmom, kljub številni letošnji konkurenci 16 igranih in dokumentarnih celovečernih filmov bržkone ne bo zelo drugače.
Zanimivo je, da je Burger vmes za televizijo posnel televizijsko dramo Sonja (2007), preprosto romantično srhljivko o blodnjaku mrtvih in živih, posneto po noveli Milana Kleča Mrtva in živa, ter komično kriminalko Avtošola (2014) o naivnem poštenjaku, ki je žrtev tajkunske brezobzirnosti in nekaj malega tudi ženskega pridobitništva. Oba filma sta delovala kot nekakšen ne preveč zavzet trening med dvema pomembnima tekmama.
Najmočnejša igralka svoje generacije
Vendar pa ima Avtošola kljub temu nekaj skupnega z Ivanom – Marušo Majer in Matjaža Tribušona. Tribušona je Burger v glavni vlogi Gregorja, gledališkega igralca, zasedel že v Ruševinah, medtem ko je v Avtošoli igral tajkunskega očeta razvajene Lije, ki jo je upodobila prav Maruša Majer, ena najmočnejših igralk svoje generacije.
Tribušon je tokrat Rok, zapleten v gospodarski kriminal, ki mu grozi sodni pregon, proti njemu pa se obrnejo tudi njegovi dovčerašnji zavezniki. Ko njegova mlada ljubica Mara (Maruša Majer) rodi njunega otroka Ivana, Rok izgine. Mara otroka sprva odklanja. Ta ekspozicija, ki je vzpostavljena z reduciranimi, a angažirano učinkovitimi prizori, naznači tesnobno atmosfero, pa tudi pričakovanje, da bomo priče nekakšni psihološki kriminalki, podloženi z aktualno resničnostjo posttranzicijske slovenske družbe.
A Burgerju je ta samo ozadje in to ozadje ni nujno le lokalno. V ospredju Ivana je namreč predvsem intimna zgodba o mladi, preprosti, osamljeni in v rejniškem otroštvu poškodovani ženski, ki se z novorojenčkom znajde sredi brutalnega sveta. Če se Rok nanj odziva scela pragmatično in aktivno, se ona sprva povsem instiktivno. A možnost, da lahko izgubi otroka, bitje, ki v njeno življenje bržkone prvič zares prinese dimenzijo najtesnejše človeške bližine, jo pripelje do točke, kjer se bo morala odločiti ne toliko o svoji prihodnosti ali celo prihodnosti z Rokom, ki jo ima na dosegu roke, kot predvsem o prihodnosti svojega otroka.
Ivan, katerega soscenaristi so Srdjan Koljević, Melina Koljević, Burger in Aleš Čar, je toliko kot Burgerjev film gotovo tudi film Maruše Majer. Igralke, ki v tej vsega nepotrebnega reducirani in emocionalno siloviti zgodbi ne prav obilnih dialogov brez kakršnekoli teatraličnosti nosi napetost od začetka do konca in zleze gledalcu pod kožo do mere, da diha skupaj z njo.
Film je nastal v produkciji Staregare, sicer »družinskega« podjetja naveze Burger-Cvitkovič, koproducentka pa je bila tudi RTV Slovenija, ki letos tekmuje le z enim igranim celovečercem, v celoti nastalim pod njenim okriljem, filmom Stekle lisice režiserja Borisa Jurjaševiča. Njegov junak je Jure Ivanušič – za film je namreč napisal tako scenarij kot zaigral v glavni vlogi Džona, samca na pragu štiridesetih let, sicer pa pohorskega lovca in rockerja, ki postane središče poslovne goljufije.
Ker ni pravočasno uredil potrebne dokumentacije, pohlepni župan Fras (Vlado Novak) njegove gozdove najprej prepiše v občinsko last, spremeni njihovo namembnost in proda podjetju, ki naj bi sredi gozdov zgradilo obrat za predelavo odpadkov. Koorupcija seže vse do državne politike in Džonu, ki ni ravno mile narave, ne preostane drugega, kot da stvari vzame v svoje roke. S pomočjo mlade lokalne novinarke (Iva Krajnc Bagola) mu potem nečedne rabote tudi uspe razkriti.
Parodičen in ne povsem pravilno vzgojen film
Ta hribovsko pohorski vestern, kjer sredi idilične narave pokajo puške, brnijo motorne žage, se lomijo gostilniški stoli in teče pivo, je povsem simpatična in kratkočasna satira, ki seveda ne skriva svoje družbene aktualnosti, a do nje ni infernovsko angažirana. S svojo šablonsko pravljičnostjo, v kateri dobro vedno premaga zlo, je predvsem parodična in bržkone ne ravno povsem pravilno vzgojna.
A v družbi, polni steklih lisic, kjer mali človek vedno potegne kratko, drugačna tudi biti ne more. Kot zanimivost gre morda omeniti, da je bradati rokerski lovec Džon, ki ne pusti, da bi ga imel kdo za norca, po liku Borisa v Naberšnikovem filmu Avstralija, Slovenija in jutri ves svet druga glavna vloga Jureta Ivanušiča v letošnjem programu. S tem se lahko pohvali le še Primož Vrhovec, ki smo ga prvi festivalski dan videli v Ksani Dejana Baboska, glavno moško vlogo pa je odigral tudi v Družinici Jana Cvitkoviča, še enemu med najbolj pričakovanimi filmi, ki bo na sporedu jutri.
