Tiskane izdaje
Lani je bil bert. Letos je Štigličev pogled. Dve sveži nagradi na področju, ki nagrad sicer nima v izobilju. Prva je poimenovana po igralcu Bertu Sotlarju in namenjena življenjskemu delu na področju filmske igre. Vsako leto tako za igralca kot igralko. Lani sta jo prejela Štefka Drolc in Miha Baloh.
Tudi druga ima ustvarjalca že v imenu – režiserja prvega slovenskega igranega celovečernega filma Na svoji zemlji Franceta Štiglica. Vsako leto bo šla ena za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije, najmanj dve in največ pet pa za sveže dosežke. Včeraj zvečer so jih na simpatičnem in prijetno sproščenem dogodku v dvorani Slovenske kinoteke podelili prvič.
Obe nagradi je ustoličilo Društvo slovenskih režiserjev, leta 2005 ustanovljeno cehovsko društvo filmskih režiserjev, ki so pred tem kot sekcija delovali v okviru Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev. Društvo vodi Klemen Dvornik, njegovi predhodniki so bili Janez Lapajne, Martin Srebotnjak in Miha Hočevar.
Odkar so se odločili za samostojnost, so postali aktivnejši, tako pri opozarjanju na anomalije domače filmske politike kot zlasti pri promociji slovenskega filma in njegovih avtorjev. Tako bert kot nagrada Štigličev pogled sta namenjeni prav tej promociji, po drugi strani pa ju je mogoče razumeti tudi kot odgovor na dejstvo, da so domači filmski ustvarjalci le redko prejemniki najvišjih nagrad za umetniške dosežke.
Le dva Prešernova nagrajenca
Če namreč pogledamo samo Prešernove nagrade, podeljene po letu 1990, lahko v četrt stoletja naštejemo le dve, ki sta ju za življenjsko delo prejela filmska režiserja. To sta bila Matjaž Klopčič in Karpo Godina. Pogojno bi lahko sem šteli tudi letošnjega nagrajenca Mikija Mustra, saj se je ukvarjal tudi s filmsko režijo, a večji del nagrade je šel njegovemu ilustratorskemu in striparskemu delu.
V enakem obodbju je nagrade Prešernovega sklada za svoje filme prejelo osem avtorjev. Ker to ni veliko, jih naštejmo: Filip Robar Dorin za Veter v mreži, Igor Šterk za Ekspres, ekspres, Zvonko Čoh in Milan Erič za Socializacijo bika, Andrej Zdravič za V steklu reke, Jan Cvitkovič za Kruh in mleko, Ema Kugler za Le Grand Macabre, Miran Zupanič za Otroke s Petrička in Metod Pevec za Aleksandrinke. Zelo pogojno lahko sem prištejemo še dokumentarec Jožeta Možine Pedro Opeka, dobri prijatelj, ki pa je izrazito novinarska televizijska reportaža in bi bolj sodila na kakšno drugo nagradno svečanost.
V 25-tih letih so bili torej nagrajeni režiserji le treh igranih celovečercev, dveh dokumentarnih filmov, dveh, praktično rečeno, eksperimentalnih filmov in enega animiranega celovečerca. Ti podatki sami po sebi še ne povedo veliko. Konec koncev sta na področju gledališke režije – in gledališče je področje, ki je v očeh filmskih ustvarjalcev izrazito privilegirano – v zadnjih petindvajsetih letih Prešernovo nagrado prejela le Dušan Jovanović in Meta Hočevar, slednja tudi za svoje scenografsko delo.
Nagrado Prešernovega sklada pa deset gledaliških režiserjev, torej le dva več kot filmskih. A kljub temu naredimo manjšo primerjavo s tistimi, brez katerih ni ne filma ne gledališča, a tudi njihovih uspehov ne bi bilo brez gledaliških in filmskih režiserjev. To pa so igralci.
Gledališka igra ja, filmska ne
V istem obodbju so Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejeli štirje (Milena Zupančič, Zlatko Šugman, Radko Polič in Štefka Drolc), nagrada Prešernovega sklada pa je bila podeljena kar dvajsetim igralcem. Več kot pomenljivo pri tem je, da nihče ni bil nagrajen za vlogo v filmu. Če že, je bila ta, in še to samo enkrat, namreč pri letošnji nagrejenki Pii Zemljič, na koncu drugih, gledaliških vlog, ker se je pač po naključju časovno ujela z nagrajenim ustvarjalnim obodbjem.
Že samo ta bežni pregled ponuja razumljive razloge za novi dve filmski nagradi in to v prostoru, ki za najrazličnejše kulturne in umetniške dosežke podeljuje prek sto(!) različnih priznanj. Če so v očeh kulturnega establišmenta igralci najprej, če ne samo, gledališki igralci, med filmskimi režiserji pa so le redki, ki jim je 7. februarja dano stati na odru Gallusove dvorane, sta tako bert kot Štigličev pogled povsem na mestu.
Morda še zlasti v letu, ko sta imela komisija Prešernovega sklada in njegov upravni odbor dejansko na razpolago najmanj dva filmska presežka, kratko animirko Špele Čadež Boles in igrani celovečerni film Razredni sovražnik, prvenec Roka Bička. Pa so ju povsem ignorirale.
Prvi dobitniki Štigličevega pogleda
Večkrat nagrajeni film Boles o revnemu pisatelju, ki sanja o slavi ter prostitutki, ki ga prosi, če ji pomaga pri pisanju pisma ljubimcu, ter film o usodni tenziji med dijaki in novim učiteljem, narejen po resničnih dogodkih, sta se tako povsem upravičeno znašla med prvimi nagrajenci Štigličevega pogleda.
Poleg njiju so režiserski kolegi nagradili še Barbaro Zemljič za režijo igranega celovečernega filma Panika, simpatično bridko komedijo o ženski na pragu srednjih let, narejeno po romanu Dese Muck, Sinišo Gačića za avtorstvo dokumentarnega filma o dogajanju med »okupacijo« ploščadi pred ljubljansko Borzo Boj za, sicer tudi lanskega nagrajenca Slovenskega filmskega festivala, ter Matjaža Ivanišina za režijo lucidnega dokumentarnega filma Karpopotnik, potovanja po filmskih poteh mladega Karpa Godine. Ivanišin, ki se podelitve ni mogel udeležiti, saj trenutno ustvarja v BiH, se je oglasil v duhovitem posnetku in zahvalo odpel kar v »heksametrih« s pomočjo gusel.
Že pred samo podelitvijo je bil znan prvi prejemnik Štigličevega pogleda za življenjsko delo – filmski režiser Jože Pogačnik, avtor predvsem družbenokritičnih in angažiranih dokumentarnih del iz šestdesetih let, za katera je tako doma kot v tujini prejel številne nagrade.
Širše občinstvo pa ga pozna predvsem po njegovem celovečernem igranem filmu Kavarna Astoria (1989), drami o usodi mariborske kavarnarske družine pred in po drugi svetovni vojni, narejeni po scenariju Žarka Petana. Prvi celovečerec Grajski biki, temno dramo o mladinskem prestopništvu v domu za vojne sirote, narajeno po literarni predlogi Primoža Kozaka, je posnel leta 1967, na drugega, Naš človek, dramo o političnih spletkah v obodbju samoupravnega socializma, pa je moral čakati skoraj dve desetletji.
Na podelitvi, kjer je med zahvalo nagrado označil za slovenskega oskarja, prisotne pa pozval k minuti molka za v zadnjem desetletju umrlimi slovenskimi filmskimi režiserji – Boštjanom Hladnikom, Matjažem Klopčičem in Vojkom Duletičem –, se je drugi nagrajenec, Siniša Gačić, nanj obrnil z besedami: »Gledamo vaše filme in delamo filme, ker smo gledali vaše filme.«
In še zanimivost: tako kot kipce za nagrado bert je tudi kipce za Štigličev pogled oblikoval akademski kipar in filmski režiser Miha Knific.
