Če ni Prešernovih, so pa Štigličeve

Letošnjo nagrado Štigličev pogled za življenjsko delo je prejel Rajko Ranfl, za posebne dosežke pa Olmo Omerzu za igrani celovečerec Družinski film in Metod Pevec za dokumentarec Dom.

sre, 10.02.2016, 20:00
Nagrade Štigličev pogled od leta 2015 podeljuje Društvo slovenskih režiserjev. Namenjene so tako priznanju za življenjsko delo na področju filmske in televizijske režije kot za izjemne dosežke v preteklem letu.

Medtem ko je spet minilo­ leto, ko med Prešernovimi nagrajenci,­ še zlasti pa med nagrajenci Prešernovega sklada, ni bilo filmskega ustvarjalca, je nocoj Društvo slovenskih ­režiserjev v dvorani Slovenske­ kinoteke drugič zapovrstjo­ ­podelilo nagrade Štigličev pogled. Ena je namenjena za živ­ljenjsko delo, druge za izjemne dosežke na področju filmske in televizijske režije v preteklem letu.

Lanski nagrajenci za izjemne dosežke so bili Barbara Zemljič za igrani celovečerni film Panika, Matjaž Ivanišin za dokumentarni film Karpopotnik, Siniša Gačić za dokumentarec Boj za, Špela Čadež za animirani kratki film Boles in Rok Biček za igrani celovečerec Razredni sovražnik. Ti filmi so v presežku dejansko zaznamovali filmsko leto, nove Štigličeve nagrade pa so po eni strani tako opozorile na njihovo neupravičeno prezrtost v sklopu Prešernovih nagrad in dejstvo, da v skromnih okvirih slovenske kinematografije nastajajo z drugimi področji kakovostno po­vsem primerljive umetniške oziroma­ ­avtorske stvaritve.

Prvi prejemnik Štigličevega pogleda – kipce je oblikoval akademski kipar in filmski režiser Miha Knific – je bil Jože Pogačnik, avtor predvsem družbenokritičnih in angažiranih dokumentarnih del iz šestdesetih let, za katera je doma in v tujini prejel številne nagrade, širše občinstvo pa nagovoril predvsem s celovečernim igranim filmom Kavarna Astoria (1989). Letošnji prejemnik je Rajko Ranfl, ki je slovenski javnosti znan predvsem kot režiser petih celovečernih igranih filmov: Mrtva ladja (1971), Pomladni veter (1974), Ko zorijo jagode (1978), Ljubezen (1984) in Živela svoboda (1987). Za prva dva je sam napisal tudi scenarij, naslednji trije pa so nastali po literarnih predlogah Branke Jurca, Marjana Rožanca in Miloša Mikelna.

Ljubezen in vojna

Ranfl je, kot je na nekem mestu zapisal Peter Kolšek, še pripadal času, ko so Slovenci v glavnem vedeli za svoje filmske avtorje, nekateri med njimi so bili celo prave zvezde. To je bilo obdobje od petdesetih do nekako sredine osemdesetih let preteklega stoletja, ko so bila imena, kot so France Štiglic, František Čap, Jože Gale, Igor Pretnar, France Kosmač, Matjaž Klopčič, Boštjan Hladnik, Jane Kavčič, Vojko Duletič, Karpo Godina in Rajko Ranfl, močno zasidrana v slovensko kulturno zavest. Ljudje so »vedeli, da so eni klasiki ali tradicionalisti, drugi modernisti ali celo avantgardisti, vedeli so, da so del vitalne (ali pač sterilne) slovenske kulture«.

Če bi morali najti rdečo nit Ranflovih igranih filmov, sta to gotovo ljubezen in nekaj manj čas vojne. Že v produkcijsko gverilsko, črno-belo posneto Mrtvo ladjo je Ranfl postavil mlad par (Milena Zupančič in Radko Polič), da bi uprizoril njun ljubezenski brodolom, obenem pa je to storil na za takrat precej radikalen filmski, torej predvsem estetski način. Tega določajo abstraktnost prostora, artificialnost, prepletanje realnega in fantazmatskega ipd. Ranfl je namreč med pomenom – »vsebino« ter estetsko formo postavil enačaj in tako posnel enega najbolj modernističnih slovenskih igranih celovečercev, napajajočih se pri filmih Michelangela Antonionija in Ingmarja Bergmana.

A že nekaj precej drugega je bil film Pomladni veter, sicer ne povsem posrečena romantična komedija. Režiser je v brezskrbno, apolitično študentsko okolje, ki je že pozabilo na svoj pretekli družbeni angažma, postavil preprosto vprašanje, kaj je ljubezen. Od študentov se je Ranfl v sentimentalnem filmu Ko zorijo jagode, narejenem po mladinski povesti Branke Jurca, obrnil k srednješolcem: v ospredju je estetizirano erotično prebujanje najstniške Jagode, v ozadju pa zgodba njenega sošolca, ki hrepeni po srečanju z odsotnim očetom pa tudi po Jagodi – ta zmes je zanj skoraj usodna. Odraščajoči so tudi protagonisti filma Ljubezen, ki si je vzel za predlogo istoimenski Rožančev avtobiografski roman, le da tokrat v času italijanske in nemške okupacije, ki še včerajšnje vrstnike spremeni v bratomorne in ideološke nasprotnike. Za Ljubezen je Ranfl prejel nagrado Prešernovega sklada.

V svojem zadnjem igranem celovečercu Živela svoboda, ki je nastal po prozni predlogi Miloša Mikelna Kako se je naša dolina privadila svobodi, je Ranfl tematiziral posameznika, ki skuša na konec druge svetovne vojne, pri nas zaznamovane tudi z državljansko vojno, gledati neideološko. Te resne teme se je lotil predvsem s komičnostjo in ironijo.

Veliko obširnejši, vendar žal bistveno manj znan, je predvsem avtorjev opus televizijskih filmov in oddaj – te je v desetletju službovanja na Televiziji Ljubljana, kjer je deloval od sredine šestdesetih do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja (od takrat naprej je ustvarjal kot svobodni umetnik), avtorsko oblikoval kot novinar, scenarist, tudi kot snemalec in seveda režiser. V osrčju tega opusa so dokumentarni portreti slovenskih likovnih in gledaliških ustvarjalcev, med njimi Mikija Mustra, Jožeta Ciuhe, Slavka Tihca, Zdenka Kalina, Stojana Batiča, Lojzeta Spacala, Rudija Španzla, Mile Kačič, Jurija Součka, Milene Zupančič, Radka Poliča in Milene Muhič. Za svoj kratki igrani film Monstrum (1970) je prejel srebrnega leoparda na mednarodnem festivalu v ­Locarnu.

Razpad družine, razpad sistema

Nagrado Štigličev pogled za izjemne dosežke v preteklem letu sta nocoj prejela režiserja Olmo Omerzu za igrani celovečerec Družinski film in Metod Pevec za dokumentarni film Dom. Prvi je sicer izvirno češkega porekla s pridruženimi koproducenti, med njimi tudi slovenskim (Arsmedia), saj gre za mladega slovenskega reži­serja, ki je študiral na praški Famu in doživlja okolje češke kinematografije kot svoj domači filmski milje. Na lanskem Ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu, ki ga je tudi odprl, je prejel nagrado kritiške žirije, gre pa za prefinjeno in kontrolirano posneto družinsko dramo, ki gledalcu ves čas spodmika­ pričakovanja.

Družinski film je delikaten in predvsem zelo precizno zrežiran, če bi že morali najti referenco, morda malenkost hanekejevski film, ki brez velikih besed razstavi na videz vsakdanjo družino na posamezne dele, da bi jo na koncu pustil pred odločitvijo, ali se bo sposobna oziroma sploh še hotela sestaviti. Omerzu je z njim gotovo podčrtal svoj potencial izrazito izvirnega filmskega avtorja. Na redni spored slovenskih kinematografov prihaja 24. februarja.

Že prihodnji teden, s premiero 17. februarja v ljubljanskem Kino­dvoru, pa začenja distribucijsko pot tudi Dom Metoda Pevca. Na lanskem Festivalu slovenskega filma je prejel vesno za najboljši dokumentarec in nagrado občinstva. Dogaja se med aprilom 2013 in januarjem 2015 v nekdanjem samskem domu gradbenih delavcev na ulici Vide Pregarc v Ljubljani, kjer na treh vhodih in petih nadstropjih v izrazito skromnih razmerah prebivajo posamezniki različnih usod. Pevec, ki si je v domu najel kletno stanovanje, se je osredotočil predvsem na neplačane gradbene delavce iz Bosne, ki jim slovenska gradbena podjetja, predvsem Vegrad pa tudi mali zasebniki, dolgujejo od 12.000 do 22.000 evrov. Živijo od danes do jutri, iščoč kakršnokoli delo, v Bosni imajo družine, ki jih morajo prehraniti, večina pa pri nas dela že od časov nekdanje države. Pevec se izogne populističnemu senzacionalizmu in moraliziranju. Z montažo slike in zvoka, ki preliva eno izpoved v drugo, doseže ravno pravo mero poetičnosti in zadržanosti obenem. Predvsem pa postavi pred gledalca eno najbolj nečastnih zgodb slovenske tranzicije ter obenem pokaže, kako so se v slovenski družbi temeljno razsuli osnovni vrednostni gradniki.

Prijavi sovražni govor