Tiskane izdaje
Šus v glavo grškega režiserja Syllasa Tzoumerkasa je film, ki kar brni od razburjenosti in energije. Film, za katerim se dviga prah, kjer koli ga prikažejo. Grški gost ljubljanskega festivala pravi, da film izhaja iz izkušenj cele generacije, globoko zaznamovane z gospodarsko krizo zadnjih let.
Portret cele generacije Grkov, zaznamovanih z gospodarsko in bivanjsko krizo. Mario kot strela z jasnega prešine, da mora spremeniti življenje, v katerem ne vidi smisla. Brezskrbni mladostni dnevi in strastno ljubezensko razmerje so le še bežen spomin, finančne težave z majhno trgovino vedno večje breme. Boj za preživetje, skrb za tri otroke in mamo, priklenjeno na invalidski voziček, ter vedno pogostejša moževa odsotnost jo pripeljejo do točke preloma.
Tako se bere napoved filma. Σύλλας Τζουμέρκας, pravzaprav Syllas Tzoumerkas se z grško krizo in njenimi posledicami ne peča prvič, že njegov prvi celovečerec Domovina, prikazan na festivalu v Benetkah, se je dogajal pred kuliso javnih nemirov v Grčiji. V Šusu v glavo zavije globoko v intimnost.
V Solunu rojeni režiser in igralec je filmsko pot začel leta 2001 s kratkim filmom Oči, ki požirajo v slogu Dogme 95, ki so ga prikazali na festivalu v Cannesu in nagradili v Karlovih Varih, za scenarij za Šus je na sarajevskem festivalu pred tremi leti prejel nagrado Eurimages Co-production Award in tako je kljub finančnim zagatam film sploh lahko posnel. Zdaj ugotavlja, da je film kontroverzen, publiko je doslej še zmeraj lepo razdelil in sprožil dolge debate. Prihodnje leto začne snemati film Čudež Sargaškega morja, policijski film.
Gospod Tzoumerkas, bi se lahko reklo, da zgodba filma Šus v glavo postavlja v ospredje ali vsaj blizu središča reakcije na grško in siceršnjo krizo?
Ne bi mogel reči, da je odziv na krizo bistvo te filmske zgodbe, prej bi lahko rekel, da je kriza nekakšen širši okvir zgodbe o posamezniku iz moje generacije, ki zdaj preživlja nič kaj zabavno obdobje. Pravzaprav smo v zadnjih dveh, treh letih doživeli prosti pad na najrazličnejših nivojih.
Če si vsaj blizu realističnega pogleda na svet, tega ne moreš spregledati. Nujnosti sprememb, si mislim, se ni mogoče izogniti, gre za spremembe v ljudeh in v njihovih življenjskih zgodbah. In še nekaj: ko govorimo o krizi, ne smemo posploševati, fokusirati se moramo na razgrinjanje brutalnega osiromašenja grškega srednjega razreda.
Med ogledom vašega filma mi je prišla na misel kitajska tradicija spoštljivega odnosa do starejših. V enem od dialogov glavna junakinja filma Maria očetu nonšalantno neposredno pove, da je za družino pravzaprav breme, popolnoma odvečen.
V zadnjih letih poteka v Grčiji velik medgeneracijski spopad: za generacijo mojega očeta dobro vemo, da nam je nakopala nepopisljivo velik dolg, zapravila je vse tisto, kar ji je dala generacija mojega deda in vse tisto, kar bi moralo pripadati moji generaciji. Enostavno je izpraznila vse zaloge in to je dejstvo, s katerim se mora soočiti vsaka družina, vsak posameznik, vsak politik, vsi.
In ne vem, zakaj bi bila v takem položaju primerna spoštljivost. Bistvena se mi za zdajšnji trenutek zdi artikulacija in v Šusu mi godi ravno to, da je ta vidik, torej upor mlade generacije zoper starejšo, dobro izrisan.
Za vaš prejšnji film, Domovina, so pisali, da je bil, kar zadeva pogled na politiko, drugačen, in da je Šus v glavo bolj sarkastičen. Se strinjate?
V Domovini sem poskušal presvetliti boj med generacijami, a še v času pred izbruhom krize, ko se še ni vedelo, kam nas bo vse skupaj pripeljalo. V Domovini je vse vrelo, več tragičnega je bilo videti, v Šusu pa sem pogled zožil, manj me je zanimala politika in veliko bolj zgodbe posameznih likov, njihov način odzivanja na katastrofične razmere, v katerih se se znašli.
Ženska v središču, Maria, vzbuja gledalcu veliko vprašanj. Na intimni ravni njen partner vzbuja nelagodje s svojo promiskuiteto, zmožna je navreči opazko o tem, da bi ji bilo vseeno, če več ne vidi svojih otrok, tu je še problematičen odnos z njeno materjo, pa sestro in očetom.
Marija je lik, ki mu na začetku lahko pripišemo vse najboljše, je prijazna, ljubeča, v mladosti kaže neznanski potencial, z leti pa iluzije izgublja, težko se sprejme kot hčerko, ženo, mater, ne more se sprijazniti z vsemi stereotipi, ki jih od ženske pričakuje splošno mnenje. Pravzaprav so ravno ti stereotipi tisto, kar najbolj besno in brutalno napada v svoji zgodbi.
Vaš vizualni slog je izredno dinamičen, nabit z energijo, skoraj bi lahko rekel živčno kadriran kot glasbeni spoti ali televizijski oglasi. Je to eden od načinov upodabljanja kriznega časa?
Ne, ne, to nima nič opraviti s krizo, z ekipo sem hotel napraviti kolaž delčkov preteklosti in sedanjosti, s kontradiktornim mozaikom sem hotel napraviti portret ženske, ki je hkrati izjemno močna in hkrati zelo ranljiva, ob tem pa izrisati temo izgubljenih iluzij tako, da sem v nekakšno neprenehno zoperstavljanje postavil niz drobcev, enih iz časa navdušenja in upov, drugih iz časa razočaranja.
Če me sprašujete po slogu, ki mi je všeč, lahko rečem, da so mi všeč hitri, energetični filmi, izdelki režiserjev, ki vse počnejo počasi, mi ne ležijo. Všeč mi je, da se lik, ki je pred kamero, ves čas šibi pod napadi drobcev preteklosti in sedanjosti.
V sklepnem prizoru vidimo, da Maria odhaja ... sicer na pot k svoji osvoboditvi, a vendarle stran. Je to torej eskapizem, je to recept za razrešitev stiske?
Ne, ne, tu ne gre za pobeg pred resničnostjo, ampak za čisto sebičnost, za sebičnost in samozavedanje v najbolj veličastni obliki. Maria je človek, ki na življenjski prelomnici svoje življenje vidi na zelo trezen, realen, povsem neolepšan način. Običajno ljudje v takih trenutkih pristanemo na kompromise, se tako ali drugače prilagodimo stvarnosti. Maria pa je posebna, saj se odloči delovati, z vsem slabim se hoče spopasti, to jo nareja za filmsko junakinjo.
Deluje ekstremno, pripravljena je iti onkraj zakona, prekiniti vse vezi z drugimi, pustiti vse za sabo, a ne tako, da bi koga zapustila, ampak se z vsem in vsakim sooči, spopade in potem gre. Ni take vrste, da bi kar izginila, nikakor. Vse to jo pripelje do čisto novega samozavedanja, do nove samopodobe, do nove svobode. Mislim, da je na koncu kot otrok, ki ne ve kam bi šel, jasno pa je, da ne more nazaj. V tem vidim veliko upanja.
