Tiskane izdaje
Konec lanskega decembra je direktor Jugoslovanske kinoteke v Beogradu Jugoslav Pantelić javno predstavil projekt sistemske restavracije in prezentacije najpomembnejših filmov, ki so nastali v proizvodnji srbskih produkcijskih hiš med letoma 1911 in 1999. Del tega projekta je seznam stotih filmov, ki je nastal na podlagi obsežne ankete med srbskimi filmskimi kritiki in teoretiki.
Jugoslovanska kinoteka je ta seznam razglasila za kulturno dobrino izjemnega pomena. S tem je srbska kulturna politika najpomembnejši del svoje filmske dediščine tako rekoč spremenila v družbeno lastnino in s tem odgovorila na nevarnosti lastninjenja v času nekdanje države zelo uspešnih filmskih studiev, še zlasti največje srbske produkcijske hiše – Avala film. S to kulturnopolitično akcijo je preprečila, da država ne bi imela več nobenih pravic do filmov, ki so nastali pod okriljem teh studiev.
Vse filme na seznamu naj bi restavrirali in negative trajno zaščitili, s tem pa jih ponovno naredili dostopne za javnost. Jugoslovanska kinoteka naj bi zatem skrbela tudi za njihovo nekomercialno prikazovanje.
Na prvem mestu seznama je film Kdo to tam poje Slobodana Šijana, tako pri gledalcih kot kritikih eden najuspešnejših in cenjenih jugoslovanskih filmov. Na drugem mestu so prav tako kultni Zbiralci perja Aleksandra Petrovića. Sledijo filmi Tri, Ko bom mrtev in bel, W. R. – Misterij organizma, Bujenje podgan, Maratonci tečejo častni krog in tako naprej. Najstarejši na seznamu je film Karađorđe Ilije Stanojevića - Čiče iz leta 1911, najnovejši Nož Miroslava Lekića iz leta 1999. Med njimi je kar nekaj filmov, ki jih imajo za svoje tudi Hrvati, saj gre večino za hrvaške režiserje, ki so snemali v srbskih produkcijah oziroma koprodukcijah. Denimo Bitka na Neretvi Veljka Bulajića, Ritem zločina Zorana Tadića, Padec Italije Lordana Zafranovića in V žrelu življenja Rajka Grlića.
Godinov film na 47. mestu
Na sedeminštirideseto mesto so srbski kritiki in publicisti postavili edini slovenski film, Splav Meduze, ki ga je po scenariju srbskega scenarista Branka Vučićevića leta 1980 posnel Karpo Godina. Nastal je v koprodukciji Televizije Beograd in slovenskega Viba filma. Na različnih lestvicah najboljših slovenskih filmov se uvršča med prvih deset. Ker je veliko filmskih negativov, ki jih imamo Slovenci za svoje, še vedno v Jugoslovanski kinoteki in sukcesije med Srbijo in Slovenijo o njihovi razdelitvi še ni, je seveda relevantno vprašanje, ali lahko Srbija enostransko razglasi Splav Meduze za svojo kulturno dobrino in razpolaga s pravicami za njeno restavracijo in prikazovanje. Pri tem niso nepomembne izkušnje z restavriranjem Kekcev, ki je nedavno potekalo prav v Jugoslovanski kinoteki, pri čemer je bilo za velik del slovenske filmske stroke delo opravljeno nestrokovno. Po poizvedovanju se je pokazalo, da negativ filma hrani Slovenski filmski arhiv, tako da Jugoslovanska kinoteka nima nosilca za ustrezno restavracijo filma.
Zanimivo je, da se Godinov Splav Meduze ni znašel na slovenski prednostni listi desetih filmov za restavracijo in digitalizacijo, ki smo jo pridobili na Slovenskem filmskem centru, je pa tam na osmem mestu njegov Rdeči Boogie iz leta 1982. V primerjavi s srbsko anketo so našo prednostno listo izbora za restavriranje celovečernih filmov po zagotovilu Slovenskega filmskega centra sestavili Slovenski filmski arhiv, Slovenska kinoteka in filmski center.
Slednji ima pri slovenskih filmih, ki so nastali med letoma 1946 in 1991, pravice za eksploatacijo in prikazovanje. Ker ti filmi glede na razvoj tehnologije v veliki večini niso več dostopni, je filmskemu centru po besedah tamkajšnje strokovne sodelavke Nerine Kocjančič seveda v interesu, da jih čim prej restavriramo in digitaliziramo.
Sistemska sredstva za ta namen so še vedno zelo skromna, prave strategije na področju ohranjanja filmske dediščine nimamo, kakšnih večjih aktivnosti glede sukcesijskih vprašanj, ki zadevajo filmsko dediščino, tudi ni. Zato se na filmskem centru pri vsakem primeru najprej obrnejo na filmski arhiv, ki ima podatke o izvirnih filmskih materialih. Glede na dostopne materiale, ki jih hrani in je zanje odgovoren filmski arhiv, se o nadaljnjih postopkih odločajo pri vsakem primeru posebej.
Obletnici
Prednostno lestvico desetih filmov utemeljujejo najprej z dejstvom, da bomo leta 2019 praznovali stoto obletnico rojstva Franceta Štiglica in da si želijo po uspešno restavrirani in digitalizirani Dolini miru do takrat imeti restavrirane vsaj štiri Štigličeve filme, vsekakor film Na svoji zemlji, ki je seveda tudi prvi slovenski igrani celovečerec.
Prav tako so uvrstili na prednostno listo edina celovečerna filma, ki sta nastala po literarni predlogi Ivana Cankarja. To sta Na klancu Vojka Duletiča in Idealist Igorja Pretnarja, s katerima si želijo prihodnje leto zaznamovati stoto obletnico Cankarjeve smrti.
Kako daleč je sukcesija
Ali potekajo kakršnekoli aktivnosti med Slovenijo in Srbijo glede nasledstva na področju filmske dediščine? Z ministrstva za kulturo odgovarjajo, da je Slovenija »skladno z določbami Sporazuma o vprašanju nasledstva Slovenija identificirala opredmeteno premično državno premoženje, ki predstavlja slovensko kulturno dediščino v smislu Priloge A Sporazuma. Seznam, ki zajema tudi številne slovenske filme (npr. Kekec, Na svoji zemlji), je bil 17. aprila 2015 predan Srbiji. Seznam je sicer preliminaren, slovenska stran si je pridržala pravico do njegovih sprememb na osnovi kasnejših ugotovitev.«
Po predaji seznama je bilo »vračilo predmetov slovenske kulturne dediščine med drugim predmet zasedanja Skupnega odbora stalnih visokih predstavnikov držav naslednic v Sarajevu novembra 2015, skupne seje vlad Republike Slovenije in Republike Srbije oktobra 2016 ter posebnega srečanja ministrov za kulturo obeh republik. Sodelovanje na področju kulturne dediščine v skladu s Sporazumom je bilo decembra vključeno v Program sodelovanja med Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije in Ministrstvom za kulturo in informiranje Republike Srbije za obdobje 2017-2021.«
V letošnjem letu bo za digitalizacijo filmske dediščine namenjeno skupno 44.638 evrov, od tega 20.000 evrov za Slovenski filmski center in 24.638 evrov za Arhiv RS. Ta sredstva zadoščajo za profesionalno restavracijo in digitalizacijo enega do dveh celovečernih filmov.
