Tiskane izdaje
Po podatkih britanskih raziskav si na leto ogleda film pet milijard ljudi, od tega le šest odstotkov v kinodvorani. Kino vsekakor nima več ekskluzivne vloge pri prikazovanju filmov.
Gledamo jih lahko na televiziji, tablicah, pametnih telefonih, jih nalagamo s spleta, naročimo video na zahtevo ...
V svetu neštetih možnosti vloga kinematografov, posebno tistih, ki ponujajo kakovostno umetniško sodobno filmsko produkcijo, že nekaj časa ni le vrtenje filmov.
V času cvetoče filmske produkcije se kinematografi po svetu borijo s slabim obiskom. Tudi obisk slovenskih multipleksov je v prvi polovici letošnjega leta precej upadel. Distribucija v kinematografih ni zajamčena niti imenom, kot sta Steven Spielberg (z zadnjim filmom Lincoln) ali Steven Soderbergh (njegov Moje življenje z Liberacejem so po premieri v Cannesu v ZDA takoj predvajali na televiziji).
Mestni kino Kinodvor se sicer vsako leto lahko pohvali z nekoliko večjim obiskom (do letošnjega decembra ga je obiskalo 107.000 gledalcev), a v primerjavi z letom 1956, ko si je predstave v takratnem kinu Sloga ogledalo 782.000 gledalcev, je to le kaplja v morje. Res je številka po podatkih raziskovalca kinematografske dejavnosti Klemna Žuna skoraj neverjetna.
A če imamo pred očmi, da je imela dvorana tedaj več kot šeststo sedežev in so bile štiri redne predstave in matineje na dan bolj ali manj razprodane, se neverjetna računica izide. Vrh obiska kina smo v Sloveniji dosegli leta 1959, ko je kinematografe obiskalo 17,2 milijona ljudi.
»Smo morda priča zadnjim dnem kinematografskega prikazovanja filmov?« se je ob sicer prazničnem vzdušju obhajanja devetdesete obletnice kina na Kolodvorski ulici dramatično vprašal Kinodvorov programski vodja Koen Van Daele. Ob digitalizaciji in 3D-izaciji kinematografov to niti ni tako nerealistična izjava. Pred velikimi spremembami, ki so doletele kinematografsko področje, je razmislek o vlogi prikazovalca in mestnega kina povsem na mestu.
Kje je torej mesto kina? je vprašanje, ki so si ga filmski strokovnjaki zastavili tudi na nedavni mednarodni konferenci v Kinodvoru. Ian Christie, filmski zgodovinar, kurator ter nekdanji predsednik združenja Europa Cinemas, je prepričan, da kinematografi prestajajo »obdobje hibridnosti, v katerem se tradicionalni načini izvedbe kinematografskih dvoran prilagajajo paleti tradicionalnih pričakovanj«.
Dodal je, da »kinodvorana prihodnosti potrebuje čas, da si pazljivo izbori svoje mesto med preteklostjo in sedanjostjo kot tudi med globalnim in lokalnim. Ampak nedvomno je potencial kinodvoran presenetljiv, vsekakor mnogo boljši kot v grozovitih osemdesetih, ko se je zdelo, da bodo izginile.«
Soočanje z izzivi
Ob pregonu kina iz mestnega jedra, ki se je pri nas zgodil leta 2001 s prihodom multipleksa na obrobje, so se morale preostale mestne dvorane, katerim je odtlej pripadla skrb za bolj umetniško naravnan filmski program, še toliko bolj truditi za gledalce. Ne samo z drugačnimi filmi, ampak s številnimi projekti za približevanje filma občinstvu, so gradili zaupanje obiskovalcev in z njimi navezali pristen in oseben stik.
Ogled filma v mestu je v nasprotju s konzumacijo na obrobju postal svojevrstna izkušnja. Rodolphe Village iz francoske neodvisne kinomreže Utopia je povedal, da so njihovi kinematografi v primerjavi z multipleksi to, kar so biotrgovine v primerjavi z nakupovalnimi središči.
Nina Peče, direktorica Kinodvora zadnjih pet let, svoj mestni kino vidi kot »živahen prostor, v katerem se razvija filmsko občinstvo, obisk pa raste. Vendar je v perspektivi preteklega časa tudi naša izkušnja svojevrsten odraz razmer in okolja, ki od nas zahteva, da smo več kot kino. Kinematograf mora danes ljudem ponujati ne le golo prikazovanje filmov, pač pa dodano vrednost, ki jo Kinodvor zagotavlja z obfilmskimi dejavnostmi, pogovori z ustvarjalci in strokovnjaki, filmsko vzgojo in posebnimi dogodki in izobraževalnimi programi. Kinobalon se, na primer, ponaša z evropsko nagrado najboljšega kina za otroke in mlade. Obisk v kinu je vsako leto zrasel za okoli 30 odstotkov. Tudi projekt Leto kina ob devetdesetletnici Kinodvora je zasnovan kot odprta platforma, ki v javnosti širi zavest o novi vlogi kina.«
Ljubljanskemu mestnemu kinu je v petih letih, odkar ga je ustanovila občina, s številnimi obfilmskimi dejavnostmi pridobivanje gledalcev nedvomno dobro uspevalo. Mladim približujejo sedmo umetnost s programom Kinobalon in številnimi izobraževalnimi delavnicami, na temo filma se povezujejo z drugimi kulturnimi institucijami, ki obogatijo spremljevalni program, pripravljajo filmske razstave, pogovore, mednarodne konference in festivale na drugih lokacijah, različnemu ciljnemu občinstvu pa se poskušajo približati s projekti, kot so Zajtrk v Kinodvoru, projekcije za starše z dojenčki, abonmajem za poznejša leta ...
Podoba malega mestnega kina s priletno blagajničarko in zaprašenim kinooperaterjem se že davno ne sklada več z resničnostjo. Novi izzivi zahtevajo usposobljeno strokovno ekipo, ki je, kot se je izrazila Lorena Pavlič iz Kina Otok, »sposobna umestiti film v sociološki, filozofski okvir in izobraziti občinstvo«. Vsekakor so mestne kinodvorane breme filmske vzgoje in izobraževanja, ki se v šolskem sistemu še vedno nista zasidrala, deloma prevzele na svoja pleča. A brez koherentne kulturne politike, v kateri bi morala združiti moči kulturno ministrstvo in ministrstvo za šolstvo, je ta naloga tako rekoč utopična.
Digitalizacija prinaša
Prehod na digitalno prikazovanje v slovenski art kinomreži, v katero je vključenih 25 dvoran z nekaj več kot pet tisoč sedeži, poteka postopoma in počasneje, kot narekujejo trendi, saj je konec leta 2013 večina filmov v distribuciji dostopna le na digitalnih nosilcih. Do konca leta bo digitalizacija končana v desetih kinematografih v mreži.
Novi realnosti digitalnega kina je lastna tudi potreba po večji raznolikosti programa in več platnih, je povedala Nina Peče. Zato že nekaj časa načrtujejo nov umetniški minipleks, ki naj bi stal v mestnem središču. »Tudi minipleks je zamišljen po programskem konceptu sodobnega kinematografa kot vitalnega umetniško-kulturnega in družabnega središča. Kinodvor je v preteklih letih z ustanoviteljico MOL sodeloval pri raziskovanju možnih lokacij, v luči prenove Slovenske ceste je trenutno še vedno aktualna lokacija podhod Ajdovščina,« je povedala Pečetova.
Strokovnjaki se strinjajo, da je za ključne premike na kinematografskem področju nujna sistematična podpora države in lokalnih skupnosti. Če verjamemo spodbudnim besedam ministra za kulturo Uroša Grilca, se slovenskemu filmu obeta nova doba. Predlog nacionalnega programa za kulturo 2014–2017 namreč usmerja pogled na celotno verigo filmske umetnosti in ne le na doslej najbolj izpostavljeno filmsko produkcijo.
Če ob vsem skupaj ne bomo pozabili še na dosledno digitalizacijo slovenske filmske dediščine, smo na dobri poti, da film postane naš zaščitni znak. Ali z besedami Iana Christieja: »Film je najboljše sredstvo za pridobivanje prepoznavnosti manjših držav.«
