Tiskane izdaje
Hrvaški režiser Dalibor Matanić je pred petnajstimi leti sredi študija demonstrativno odkorakal iz zagrebške akademije, da bi končno lahko začel delati to, za kar se je čutil poklicanega. Na akademijo se je vrnil samo po diplomo – diplomiral je iz analize filmov Michaela Hanekeja in na zagovoru zanetil debato o humanizmu.
Vmes je posnel devet celovečercev, med njimi Blagajničarka bi rada na morje, Prijetna mrtva dekleta, Kino Lika. Z Zenitom je v Cannesu pobral nagrado žirije v sekciji Posebni pogled in hrvaško kinematografijo (nekoliko pa tudi slovensko, saj je bil film posnet v koprodukciji z Gustav filmom) vrnil na svetovni zemljevid, v hrvaških arthouse kinematografih pa podrl rekorde v gledanosti.
Dvajset let, tri zgodbe, dve nesrečni duši – Jelena in Ivan leta 1991, Nataša in Ante leta 2001 in Marija in Luka leta 2011. Film o vojni brez vojne. Z malo besedami in veliko simboli. O ljubezni, sovraštvu, besu, nemoči, volji, upanju in oproščanju. O strasti in suspenzu, ki še dolgo po vojni duši prostor, zaznamovan z bratomorijo.
Ko je sonce v zenitu, ni senc, nič se ne more skriti. Dvajsetletno obdobje tega prostora ste osvetlili iz najvišje točke, da bi pokazali, kaj še vedno leži v skritih kotičkih.
Ko je sonce v zenitu je, kot bi bili na odru osvetljeni z vseh strani. To je tudi čas v dnevu, ko so ljudje najbolj nori. Vprašanje je le, ali se ta norost obrne v dobro ali slabo smer. Razmišljal sem o tem, kaj se zgodi, ko človeka privedeš do ekstrema, do konfrontacije, v konflikt ... kako se bo odzval? Zanimala me je ta inverzija, ko v radikalnih situacijah človek odreagira primitivno, primarno, neracionalno, ko postane žival ...
In kako preseže to živalskost ter spet postane človek. Razmišljate tudi o izhodu iz tesnobe. Vrata so na koncu filma odprta ...
Moja želja je bila s filmskim jezikom zaustaviti mehanizem ponavljanja zgodovine, ki se z ljudmi igra kot z lutkami. Oblači jih v uniforme in jih postavlja zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Če sosledje dogodkov zapišemo na časovni pas, vidimo, kako se znova in znova ponavljajo. Ta film je nekakšna časovnica bolečine. V prvem desetletju je bolečina fizična, otipljiva. Po desetih letih ljudje bolečino tako ponotranijo, da se niti ne zavedajo sovraštva, ki se je zarezalo vanje. Ob naslednjem sprožilcu potlačeno privre na dan in zgodovina se spet ponovi. Zanimalo me je, kako bi se skozi film boril proti temu vzorcu.
V filmu se zdi, kot bi ravno strastna ljubezen zanetila sovraštvo. Sprožila prvi strel. V vaših filmih je ljubezenski ali seksualni prizor pogosto prvo, kar vidimo.
Ker predstavlja popolno harmonijo. Mir. Trenutek, ko so ljudje uglašeni z naravo in lastnimi vibracijami. Zanima me, kako se ta popolnost razblini in preide v negativne vibracije. En ekstrem vodi v drugega. Nekoliko Shakespearijansko se sliši, ampak tako je.
Vojna na Balkanu je navdihnila veliko filmov. Vi ste s svojim pogledom dolgo čakali in očitno prepričali gledalce, kritike in žirije po svetu. Kot so zapisali v Varietyju vam je uspelo zaobiti klišeje filmov o vojni. Vas je kdaj skrbelo, da ljudi ne bo zanimala še ena vojna zgodba s teh prostorov?
Vedel sem, da se vojne v filmu sploh ne bo videlo. Preveč je dobesednih filmov, o konkretnih bitkah. Malo pa je filmov, ki konfrontirajo ljubezen in sovraštvo kot eksistencialna pojma. Ta film je nastajal dolgo časa. Še sam se ne zavedam, kako dolgo je tlel v meni. Odraščal sem z babico, ki mi je vedno govorila, »ko boš pripeljal punco, samo da ne bo Srbkinja«. Neverjetno, kako se lahko bitje, polno ljubezni, tako identificira s preteklostjo.
Iz tega izhaja moj bes, ki sem ga dolga leta nosil v sebi. Čez čas sem ga začel artikulirati. Ko smo film že snemali, sem v obliki aktualnih dogajanj in novih navalov sovraštva po svetu dobil potrdilo, da sem na pravi poti. Izkazalo se je, da sploh ne gre samo za balkansko resničnost ,ampak tudi sirijsko, egiptovsko, sudansko resničnost. Celo v Avstraliji, ki ni imela vojne izkušnje, film razumejo na svoj način.
Največ pa mi pomeni, ko po projekciji k meni pristopi kakšna naša stara ženička, ki ji na obrazu piše, da je preživela pekel, izgubila svoje bližnje. Pa nič ne reče, samo po rami me potreplja. Vem, da je bistvo filma dojela na svoj način. V njeni gesti je zahvala, brez besed. Ti, ki so preživeli vojno, na podzavestni ravni čutijo, da je to pomemben film, da se borimo za nekaj drugega, večjega. Začutijo upanje. Če ga že v politiki ni, naj bo vsaj v umetnosti.
Zato namerno ne kažete s prstom na krivce. Večino časa niti ne vemo, kdo pripada kateri strani.
Ljudje so navajeni, da jim v filmih junaki ali narator povedo, kaj naj si mislijo. Jaz pa hočem, da gledalec doživlja film preko svojega nezavednega emotivnega koda. Zato to ni film o Srbih in Hrvatih, ampak o kontekstu. Ne zanima me, kdo je kakšne nacionalnosti, zanimajo me le kvalitete te osebe. Nacionalizem je ustvaril celo generacijo mulcev, ki niso doživeli vojne kot njihovi starši, a so polni sovraštva do drugih, drugačnosti. Zaradi bombnih napadov v Parizu je izbruhnila splošna nestrpnost do vseh muslimanov. Taka posloševanja so nevarna.
Vaši liki ljubijo in sovražijo hkrati... Kako ste jih razvijali?
V vsakem prizoru, gesti, besedi sem želel vzpostaviti ravnotežje. Sledil sem neki ideji, iskal resnične zgodbe, opazoval ljudi, kako se obnašajo v določenih situacijah in iz vsega tega sestavil osebnosti svojih likov. Jelena iz prve zgodbe je na primer precej divja – opazoval sem take ženske v svoji bližini in razmišljal, zakaj so divje, kaj jih žene, kakšna je njihova preteklost, kakšna bo njihova prihodnost? Želel sem, da na tak način razmišljajo tudi igralci, ko se pripravljajo na vlogo. Če bi jim vse izpisal na papirju, ne bi dosegli take naravnosti in gledalci bi začutili zlaganost.
Znani ste po tem, da iz igralcev izvabite njihov maksimum. Tihana Lazović in Goran Marković sta s svojo sproščenostjo in naravnostjo v Zenitu dokaz za to. Kako dosežete take presežke?
Tihana je res čudovita in pri svojih letih (25 jih šteje) kot kakšen nebrušen diamant. Upam, da te surove narave ne bo izgubila. Preden se odločim za nekega igralca, ga tudi po leto dni opazujem, spremljam in analiziram njegovo delo. Kot kakšen zalezovalec. Zanima me, ali se je sposoben otresti blokad, zavrtosti, se osvoboditi vseh ovir. Tega principa dela sem se naučil v gledališču, kjer sem pred leti veliko režiral.
Zveni precej psihoanalitično.
Prepričan sem, da je velik del režiserskega poklica, psihologija. Morali bi priti na snemanje – najbrž take neresnosti še niste videli. Na setu sem hodil od človeka do človeka in jim govoril »uživaj!«. Bolj ko je sproščeno in neresno za kamero, bolj gre zares pred njo. To ljudi osvobaja. Nočem obremenjevati igralcev s tem, kam naj se postavijo pred kamero, kje je luč, kam naj pogledajo... hočem, da razmišljajo le o svojem liku. Takrat se sprostijo. Iz te sproščenosti – pri vseh kreativnih segmentih filma, pa se vzdigne kreacija. Potem se lahko spontano zgodijo prizori, ki ne bi mogli biti napisani ali pa zrežirani. Recimo, ko v drugem delu filma Nataša in Ante začneta muzicirati. To je bila čarovnija, ki se je zgodila spontano. Ekipa je samo v pripravljenosti stala in gledala, kako glavna igralca odnaša nekam preko. To so lepi trenutki.
Očitno vas občutek ni prevaral niti pri izbiri snemalca, Slovenca Marka Brdarja, čigar subtilna fotografija poudari senzualnost igralcev?
Vse sodelavce pri tem projektu sem izbral po instinktu. Gledal sem nekaj Markovih kratkih filmov in to je bilo dovolj, da sem spoznal, na kakšen način razmišlja. Je človek, ki globoko doživlja svet, zato je bil pravi za ta film. V Marku sem takoj začutil njegovo intuitivnost. Ta lastnost je pri snemalcih pomembna.
Tudi igralci so takoj začutili njegovo senzibilnost in se pred kamero povsem sprostili. Z Markom sva fenomenalno sodelovala. Rekel sem mu, »ta film moraš snemati z zaprtimi očmi«. Vedel sem, da bo razumel, da mora zgodbo začutiti od znotraj, se potopiti v like. In točno to je naredil. Med snemanjem sva komunicirala brez besed. Dovolj je bil pogled.
Sporazumevanje brez besed. Pred in za kamero...
Vse kar je napisano, me dolgočasi. Zanima me neverbalno. Pogledi, telesa, ki vibrirajo življenje. Če odkriješ vse, se ne vidi veliko, če pa se stvari dogajajo navznoter, potem se ljudje spremenijo, stopijo se z naravo. Film smo snemali na odročni lokaciji v dalmatinski Zagori, kjer smo mesec dni živeli kot v vzporednem vesolju. Razmišljali o višjih stvareh, meditirali. Navdihnilo nas je asketsko življenje domačinov. Tamkajšnji ljudje ne govorijo, zato da bi govorili. Govorijo, ko je to nujno - kot se sporazumevajo živali. Ni razloga, da bi vsi povprek vsakomur vse razlagali, kot kakšni mestni hipsterji. Danes so ljudi same besede, nihče pa ne deluje, ukrepa, pomakne stvari naprej. Verbaliziranje uničuje akcije.
Kljub temu – povejte par besed o novem filmu – kot mi je znano, je Zenit prvi del trilogije.
Ja, to bo prava meteorološka trilogija. Drugi del se imenuje Zora. Spet bo šlo za konfrontacijo duhovnega in materialnega, čustev in pohlepa. Zelo mi je všeč, da je veliko producentov v Evropi pripravljenih vložiti v moj naslednji film, ne da bi prebrali scenarij. Kar je super, saj jim scenarij ne bi bil v veliko pomoč. Vedno bolj se namreč zatekam k eksperimentu.
To bo kompleksen film, operativno in scenografsko zahteven. Ampak me podobno kot pri Zenitu ne skrbi, ali ga bo kdo razumel ali ne. Ta trilogija prihaja naravnost iz srca. In čeprav bo Zora precej radikalna, sem prepričan, da bodo bistvo začutili vsi.
